»In tisto, kar boleče odzvanja, je njegovo neskončno vztrajanje, natančno zaznavanje stvarnosti na nivoju objektivnosti in materialnost jezika, ki spiralno zapeljuje bralca. Vsa ta banalna stvarnost ljudi in predmetov se razrašča v brutalno zahtevo po gledanju, sledenju in poslušanju.«
»Vid se ne sprehaja le po mestu, temveč tudi po lastni notranjosti, notranjosti, kjer čas teče drugače, kjer so ulice, ki jih pozna ali jih je nekoč poznal, tuje, neprepoznavne, saj je mesto navsezadnje vedno tudi prostor individualne percepcije in pomena, ki ga gradimo v odnosu posameznik-družba-čas.«
»Uprizoritev Prometej: ena lepa apokalipsa lahko beremo kot zgodbo o poslednjem dnevu v življenju izgubljenega narcisoidnega mladega človeka, ki se (mogoče povsem slučajno) vrača v mesto, v katerem je odrasel.«
»Z izrednim občutkom za jezik, s prevajalsko natančnostjo in z naklonjenostjo primorskemu dialektu mu je uspelo besedilo suvereno prestaviti v Vipavsko dolino ter uprizoritvi dodati mediteranskega duha, sočnosti in neposrednosti.«
»Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne.«
»V tem odlomku, ki bi ga danes prehitro opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev težav, s katerimi se je nemški književnik in režiser Heiner Müller zagotovo soočal v času zgodovinske mrtve točke, na kateri je bil svet pred padcem berlinskega zidu.«
»Namesto množice delavcev, revolucionarjev, aparatčikov, kozakov, izdajalcev, fanatikov sta le mož in žena ter prostor med njunima telesoma in besedami. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo.«