»Na uvodni premieri pretekle sezone je Matej Puc pokazal vse dimenzije svojega igralskega mojstrstva, ki se še bolj kot v znanju in odrskih izkušnjah napaja v njegovi neusahljivi želji po igri.«
»Potreboval zgolj tri prizore, da je gledalcu predal svoje razumevanje branja igralske vloge in tolmačenja vloge gledališča v življenju vsakega od nas, njegova umetniška sinteza pa je v preteklem ustvarjalnem letu – in to ne le na tem odru – ostala nepresežena.«
»Ob njegovem eruptivnem monologu je sapo vzelo tudi gledalcu; ta se v gledališču tokrat ni znašel, da bi vsaj malo pozabil na breme lastnega vsakdanjika. Zaradi igralske bravuroznosti Mateja Puca ga je lahko s kom tudi delil.«
»Kot je povedal Divjak, ga naslov nekoliko straši, ker bi lahko namigoval na njegovo biografijo, vendar predstava črpa iz njegovih mladostniških uvidov in časa, ki je bil 'strašljivo podoben realnosti, ki jo živimo zdaj'.«
»Besedila izkazujejo pestrost dramskih pristopov, ob veristični in bolj linearni dramatiki so tu kompozicijsko okretna dela, ki z mešanjem različnih ravni dramskega dogajanja lovijo tisto neubesedljivo, družbeno in za posameznike pereče, kar seveda hkrati kaže, da del slovenske dramatike stopa vštric z vsemi tendencami, od narativnosti do različnih in razgibanih oblik potujevanja, ki so prisotne tudi pri velikih imenih sodobne evropske dramatike.«
»Mestoma smo opazili nizko stopnjo obvladovanja jezika, ne le slovnice in pravopisa, večji problem je premajhna pozornost na jezikovne razsežnosti, jezikovno karakterizacijo govorcev. Dialekti in drugi substandardni govori so sicer uporabljeni precej pogosto, a nemalokrat, se zdi, v prostodušnem prepričanju, da je z njimi dialog avtomatično pristnejši.«
»Bolj kot veščina v teh besedilih prevladuje želja po izpovedi, enkrat gre za spolno orientacijo, drugič za razkrivanje področij družbene neenakosti in patologije. Kljub temu pa so redke igre ta razmeroma nizek nivo prebile in uspele predstaviti nove glasove in pristope.«
