»Pa ne takega, v katerem bi se pri neonski luči zrcalili njegova gola realnost in krutost, ampak takega, skozi katerega je v zgodbi stopila Alica in na drugi strani odkrila čudežno deželo, poseljeno z arhetipskimi liki – naš svet, obrnjen na glavo.«
»Mislim, da bomo po vrnitvi v kino videli, da gre za posebno obliko umetnosti, pri kateri sedimo v temni sobi s kupom neznancev in gledamo v zelo velik zaslon z zelo glasnim ozvočenjem, to pa bo postala dosti bolj ritualizirana dejavnost, pri kateri bomo bolj osredotočeni. To je edini kraj, kjer umetnost prevlada.«
»To, da se 300 ljudi, neznancev, hkrati smeje in joka, ne pa le vaša družina v vaši hiši, je zelo močna stvar, ki se ji po mojem mnenju ne bomo nikoli odpovedali. Vprašanje je, ali bodo kinematografi dejansko obstali? Pravzaprav me še bolj skrbijo tisti izvirni kinematografi, tista mala kina v majhnih mestih. Tako so lepa in tako pomembna za skupnost.«