Omemba: Žiga Divjak

»Njena igra ne poteka v fikcijskih svetovih, temveč jo igra stvarna problematika, ki odzvanja lokalno in globalno.«

»Vitalnost in družbena odgovornost gledališča.«

»Repetitivnost: pričevanja se začenjajo z dokumentarnimi podatki o usodah beguncev.«

»S selektivnim izborom realnih predmetov, ki simbolizirajo usode posameznikov, ustvari pretresljivo instalacijo.«

»Zvok v uprizoritvah Gejm in Sedem dni evocira drugačnost in senzibilizira občinstvo.«

»Svojo odrsko eksistenco ves čas vodi skozi pronicljiv proces.«

»Vlogo opredeljuje neimenovana bolezen, ki v temelju zaznamuje življenje intelektualno razgledane in senzibilne ženske.«

»Hvala vsi, ki ste bili z mano na tem nenavadnem, drugačnem, včasih težkem, zelo bogatem in predvsem izjemno dragocenem popotovanju.«

»V nobenem trenutku ni didaktičen, ne moralizira in ne želi ugajati občinstvu.«

»Zakaj ne zmoremo njegove vere v prihodnost?«

»Čeprav je apokalipsa neprestano prisotna v naših mikrokozmosih, se še vedno raje oklepamo tega, kar poznamo, tudi če nas onesrečuje, kot da bi se prepustili destrukciji.«

»Gre za naš čas, za našo sodobnost, ki poskuša prek Kosovela pogledati nase zunaj omejitev našega časa, gre za prepričanje, da še ni prepozno, da mislimo Novo Evropo.«

»Ko modrost odpove, nas morda lahko reši le še mladostniška zagnanost.«

»Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.«

»Pri uprizoritvah institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč sem lahko opazoval zvrstno pestrost dramskih predlog, v primerjavi s prejšnjimi leti je bilo tokrat manj besedil slovenske klasike. Zato uprizoritvene ekipe posegajo po novih besedilih, velik delež nastane med samim ustvarjalnim procesom, vidna je zastopanost mlade generacije avtoric in avtorjev.«

»Mogoče zasledovati hiter odziv na aktualno politično, družbeno in zdravstveno problematiko.«

»Razberemo misli o družbenopolitičnih vprašanjih, ki s pomočjo zgodovinske perspektive vzpostavljajo analogije s sedanjostjo.«

»Bivanjska vprašanja, razčlenjena z veliko mero občutljivosti in človečnosti ter z močnim gledališkim nabojem.«

»Parabole o cikličnosti sveta ter odnosov.«

»Na uvodni premieri pretekle sezone je Matej Puc pokazal vse dimenzije svojega igralskega mojstrstva, ki se še bolj kot v znanju in odrskih izkušnjah napaja v njegovi neusahljivi želji po igri.«

»Potreboval zgolj tri prizore, da je gledalcu predal svoje razumevanje branja igralske vloge in tolmačenja vloge gledališča v življenju vsakega od nas, njegova umetniška sinteza pa je v preteklem ustvarjalnem letu – in to ne le na tem odru – ostala nepresežena.«

»Ob njegovem eruptivnem monologu je sapo vzelo tudi gledalcu; ta se v gledališču tokrat ni znašel, da bi vsaj malo pozabil na breme lastnega vsakdanjika. Zaradi igralske bravuroznosti Mateja Puca ga je lahko s kom tudi delil.«

»Gre seveda za versko prireditev, tako da bo to izjema to sezono. Vabljeni vsi, tudi ateisti.«

»Pa na drugi strani grožnja smrti ali obljuba raja, vnebovzetja, vstajenja, letenja, kot en droben pekel, v katerem naj bi se našel neki smisel, pa se ne.«

»Kot je povedal Divjak, ga naslov nekoliko straši, ker bi lahko namigoval na njegovo biografijo, vendar predstava črpa iz njegovih mladostniških uvidov in časa, ki je bil 'strašljivo podoben realnosti, ki jo živimo zdaj'.«

»Avtorica se 'ne pretvarja, da je naš svet nekaj veliko bolj problematičnega ali veliko lepšega, kot je, ampak ga postavi pred nas takega, kakršen je'.«

»Nadejamo se, da bomo tako vsaj nekoliko prispevali k temu, da nam bo čas minil hitreje, plodneje in manj samotno.«

»Menjava straže na začetku deluje kot situacijska komedija, skozi vsako dejanje pa tone globlje v otožnost in melanholijo, in to vse do zaključka, ki stre srce tako gledalcem kot likom.«

»Besedila izkazujejo pestrost dramskih pristopov, ob veristični in bolj linearni dramatiki so tu kompozicijsko okretna dela, ki z mešanjem različnih ravni dramskega dogajanja lovijo tisto neubesedljivo, družbeno in za posameznike pereče, kar seveda hkrati kaže, da del slovenske dramatike stopa vštric z vsemi tendencami, od narativnosti do različnih in razgibanih oblik potujevanja, ki so prisotne tudi pri velikih imenih sodobne evropske dramatike.«

»Mestoma smo opazili nizko stopnjo obvladovanja jezika, ne le slovnice in pravopisa, večji problem je premajhna pozornost na jezikovne razsežnosti, jezikovno karakterizacijo govorcev. Dialekti in drugi substandardni govori so sicer uporabljeni precej pogosto, a nemalokrat, se zdi, v prostodušnem prepričanju, da je z njimi dialog avtomatično pristnejši.«