»Ne želim biti v plenicah, ne želim biti v bolečinah, ne želim biti v neki hladni sobi in umirati. Torej, če se bom odločila za tako smrt oziroma pomoč, bi želela, da mi družba to omogoči na varen način.«
»Ta zakon potrebujemo zato, da ima vsakdo možnost, govorim o možnosti, da svoje življenje konča mirno in dostojanstveno, in to na podlagi svoje lastne odločitve in svoje lastne volje. Moje življenje, moja pravica.«
»V skladu s temeljnimi demokratičnimi načeli je prav, da vprašamo ljudi, kaj menijo o tem, ali naj sprejmemo zakon, ki bo omogočal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.«
»Od tega bo 7,5 odstotka prirasta prispevala sladkorna bolezen, če seveda ne izboljšamo načina obravnave, uvajamo inovacij in ne preprečujemo sladkorne bolezni.«
»Diabetologe opozarjam, da imamo v Sloveniji velik delež bolnikov, ki jemljejo do šest zdravil za sladkorno bolezen vzporedno, kar je preveč, večinoma nekoristno in zelo drago.«
»Inoviranje in investicije v zdravstvo na drugi strani pomeni nujno spremembo v zdravstvu, spremembo procesov, dogem, pravil igre, kazalcev, da bomo vedeli, kje smo in kam želimo iti. Ta sistemski pristop je kar zahteven, kot kaže, nam še ni uspelo.«
»Če hočete reševati določen problem, ga ne morete, če sploh ne razumete, kaj rešujete. Kaj lahko naredi minister brez reformiranih, sodobnih, digitaliziranih, na umetni inteligenci temelječih institucij? Nič! Čakamo, da bo Mojzes prišel, in vsakič novi Mojzes.«
»V štirih, petih letih se vidi, ali so razlike v umrljivosti med prebivalci v odvisnosti od tega, kje so doma. To je potem znak, da mogoče pri mreži stvari niso v redu nastavljene.«
»To so resnično spodbudni pokazatelji, da javnost razume in podpira naše delo. Naš skupni cilj je namreč vedno isti, to je negovati solidarnost, bolnikom pa ne glede na otežene razmere v zdravstvu zagotavljati upanje in priložnosti za zdravljenje s presaditvijo.«
»Današnji obisk bi rad izkoristil, da na svoj način pomagam obraniti ugled zdravstva, da ljudem povemo, da poleg Fidesa obstaja v zdravstvu še tisti večinski, bom imenoval zdravi del, ki v resnici daje na prvo mesto pacienta, in ne svoje plače.«
»Težava pediatrov ni, da bi se k nam opredeljevale odrasle osebe, ampak da ti otroci, najstniki odrastejo. So stari 20, 25 let in nimajo kam iti, ni družinskih zdravnikov, zato ostajajo pri nas. Moramo pa jih oskrbeti, kar odpisati jih ne moremo.«
»Imeli smo jih več kot sto, pred pol leta je bila to še težava. Potem pa so moje sestre rekle, zdaj se moramo pa odraslih znebiti, mi nimamo kam otrok dajati.«