»Prvi na vasi je lahko biti, prvi v mestu pa malce težje.«
»O tem sem že razmišljal včasih, ko so potem govorili o konkurenci in mislim, da prvič, ko se bova s kolegom Tadejem kje srečala na kakem literarnem večeru, mu bom poskušal to idejo prodati.«
»Ja, jo je pa Slovenija že našla.«
»Fran Saleški Finžgar je bil vsestransko nadarjen človek, ne samo pisatelj, dramatik in duhovnik, temveč se je lotil praktično vsega.«
»In res je, kamor koli je šel, povsod je za seboj pustil neizbrisne sledi.«
»Finžgar je bil zelo napreden človek, ki mu ni bila mar politika, temveč usoda slovenskega naroda in slovenske pisane besede.«
»Imamo veliko srečo, da je skrbnik Finžgarjeve zapuščene njegov pranečak, etnolog Janez Bogataj, ki nam je pred leti uredil čudovito razstavo, tako da so na ogled mnoge fotografije in nekateri pisateljevi osebni predmeti.«
»Prepričan sem, da smo v bistvu zavezani istim načelom kot nekoč. Ne omejujemo se na generacijo, ideologijo, estetsko usmeritev ali kar koli drugega. Smo pa danes še bolj igrivi kot nekoč, še več eksperimentiramo s starim in novim, še bolj pogumno preizkušamo nove knjižne forme in se še bolj zavzeto ukvarjamo s posebno naravo vsake načrtovane knjige.«
»Humor se zgodi, če se ne zgodi, ga pa ni.«
»Eni izpadejo smešni, eni pa hočejo biti smešni. In tisti, ki hočejo biti smešni, so včasih zelo naporni.«
»Lahko se igram, lahko sem samoironičen, kar je zelo redka lastnost pri nas.«
»Esej kot literarna zvrst mi omogoča ogromno prostora.«
»Lahko vzameš kar koli iz življenja, vse lahko uporabiš in to je fantastično.«
»Samoironija na Slovenskem žal nima veliko prostora, pa bi ga morala imeti, ker to je najbolj zdravilna ironija.«
»da svet nenehno izginja izpred naših oči. Naša kultura je dober primer za to: zdi se, da je vsak dan v poslednjih vzdihljajih.«
»Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev slovenske prestolnice.«
»Morda proti koncu človeštva, ne vem natančno. Stanje 'našega' sveta temelji na nasilju in veliko nerazumevanja o funkciji človeškega in živalskega telesa.«
»Vprašanje ni ozko, jaz pa imam samo skromne odgovore, če jih sploh imam.«
»Ne verjamem v meje, saj povzročajo nasilje, revščino, smrt in diskriminacijo.«
»Luiza Pesjakova po krivici izpuščena iz literarnih učbenikov.«
»Letošnje nominiranke in nagrajenke nekoč morda vendarle zapisane v slovenski in svetovni književnosti z zlatimi črkami.«
»Pozabljene primorske osebnosti tihotapi v slovensko dediščino.«
»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«
»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«
»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«
»Poezija na svoj način pomaga živeti.«
»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«