Ključna beseda napad avtorja Salman Rushdie

»Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«

»Zavedel sem se velike količine krvi, v kateri sem ležal. Moj občutek za čas je bil precej moten, bolela sta me oko in roka. Povsem jasno sem se zavedel, da umiram.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»na neki način obravnavajo idejo o koncu«

»Tri novele v zbirki, vse nastale v zadnjih 12 mesecih, obravnavajo teme in kraje, o katerih sem veliko razmišljal – smrtnost, Mumbaj, slovo, Anglijo (zlasti Cambridge), jezo, mir, Ameriko«

»Vesel sem, da se zgodbe, ki se med seboj zelo razlikujejo po prizorišču, zgodbi in tehniki, vendarle povezujejo med seboj in z zgodbama, ki sta prolog in epilog te trojice«

»Pri tem postavlja temeljna vprašanja, s katerimi se bomo nekega dne srečali vsi. Kako se spoprijeti z vstopom v zadnjo fazo svojega življenja, se mu prilagoditi ali se mu upreti? Kako se posloviti od krajev, ki so postali tvoj dom?«

»Dramatični dogodek je Rushdie popisal v knjigi z naslovom Nož: premišljevanja po poskusu umora.«

»Vse se je zgodilo zelo hitro. Zaboden sem bil večkrat, najbolj boleče je bilo v oko. Poskušal sem pobegniti. V samoobrambo sem dvignil roko, a mi jo je prebodel.«

»Najprej sem mislil, da me je udaril s pestjo.«

»Zelo jasno se mi je utrnila misel, da umiram.«

»Kričal sem od bolečine.«

»Nisem štel.«

»To ni bilo res. Sedel sem.«

»Ko prideš v moja leta, seveda razmišljaš o tem, kako dolgo ti je še ostalo. Jasno, da ne bom napisal še 22 knjig. Če bom imel srečo, bosta še ena ali dve.«

»Razmišljal sem o tem, čemur je filozof Theodor Adorno rekel 'pozni slog', in o slavnem eseju kritika Edwarda Saida O poznem slogu.«

»Ne glede na to, ali govoriš o osebni zgodbi ali politični zgodbi, ima moč tisti, ki nadzoruje narativ.«

»Rakel sem si: Pripovedovalec zgodb sem. Zgodbo bi rad vzel nazaj v svoje roke in jo povedal na svoj način, da bo on postal del moje zgodbe, ne pa jaz del njegove zgodbe.«

»Razmišljal sem o tem, čemur je filozof Theodor Adorno rekel 'pozni slog', in o slavnem eseju kritika Edwarda Saida O poznem slogu, v katerem govori, kaj se dogaja z umetniki proti koncu njihovih karier.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»Zmagal sem s tem, ko sem preživel. Pomen, ki ga je nož dal mojemu življenju, pa je bil moj poraz.«

»V smrti smo vsi včerajšnji ljudje, za vedno ujeti v preteklik. Nož me je želel spraviti v to kletko.«

»Postal sem čuden stvor, ki ni znan toliko po svojih knjigah kot po življenjskih peripetijah.«

»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«

»Na sovraštvo – nož je prispodoba za sovraštvo – odzove ljubezen in ga nazadnje premaga.«

»Ti si torej to. Tu si.«

»Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče.«