Ključna beseda napad avtorja Salman Rushdie

»Ko prideš v moja leta, seveda razmišljaš o tem, kako dolgo ti je še ostalo. Jasno, da ne bom napisal še 22 knjig. Če bom imel srečo, bosta še ena ali dve.«

»Razmišljal sem o tem, čemur je filozof Theodor Adorno rekel 'pozni slog', in o slavnem eseju kritika Edwarda Saida O poznem slogu.«

»Ne glede na to, ali govoriš o osebni zgodbi ali politični zgodbi, ima moč tisti, ki nadzoruje narativ.«

»Rakel sem si: Pripovedovalec zgodb sem. Zgodbo bi rad vzel nazaj v svoje roke in jo povedal na svoj način, da bo on postal del moje zgodbe, ne pa jaz del njegove zgodbe.«

»Razmišljal sem o tem, čemur je filozof Theodor Adorno rekel 'pozni slog', in o slavnem eseju kritika Edwarda Saida O poznem slogu, v katerem govori, kaj se dogaja z umetniki proti koncu njihovih karier.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»Zmagal sem s tem, ko sem preživel. Pomen, ki ga je nož dal mojemu življenju, pa je bil moj poraz.«

»V smrti smo vsi včerajšnji ljudje, za vedno ujeti v preteklik. Nož me je želel spraviti v to kletko.«

»Postal sem čuden stvor, ki ni znan toliko po svojih knjigah kot po življenjskih peripetijah.«

»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«

»Na sovraštvo – nož je prispodoba za sovraštvo – odzove ljubezen in ga nazadnje premaga.«

»Ti si torej to. Tu si.«

»Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče.«

»Tistega dopoldneva v amfiteatru ni bilo videti varnostnikov – zakaj ne? ne vem –, tako da je imel napadalec do mene prosto pot.«

»Noža sploh nisem videl, oziroma se ga vsaj ne spominjam. Ne vem, ali je bil kratek ali dolg, širok lovski nož ali ozko bodalo, nazobčan kot nož za kruh ali zakrivljen nož ali nož na vzmet, kakršne imajo radi ulični nasilneži, ali pa morda celo mesarski nož, ki ga je izmaknil materi iz kuhinje. Vseeno mi je.«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Oh, dal vam bom vedeti.«

»Ne berem več tako hitro, kot sem bral prej, vendar ... pišem knjigo.«

»Imel sem izjemno srečo. Če bi me napadalec ranil drugje po telesu, bi se moja zgodba končala.«

»Telo ima očitno zelo neverjetno sposobnost zdravljenja.«

»Na tistem kraju žal ni bilo narejenega nič. In to je bila napaka. Ko je tisti človek stekel proti meni, ga ni nihče ustavil.«

»Imel sem srečo . . . moj glavni prevladujoči občutek je hvaležnost«

»Bil sem že bolje. Toda glede na to, kaj se je zgodilo, nisem tako slabo. Velike poškodbe so v bistvu zaceljene. Imam občutek v palcu in kazalcu ter spodnji polovici dlani. Opravljam veliko ročnih terapij in pravijo mi, da mi gre zelo dobro.«

»Vedno sem se zelo trudil, da ne bi prevzel vloge žrtve«

»No, to vprašanje si zastavljam in ne poznam odgovora nanj. Imel sem več kot 20 let življenja. Torej, ali je to napaka? Poleg tega sem napisal veliko knjig.«

»Rane so bile globoke, prav tako pa je oslepel na eno oko.«