»Veseli smo, da nam zaupajo svojo dediščino, tako predmetno kot nepredmetno. V zadnjih letih je med donacijami tudi veliko takšnih, ki niso opisane v zgodovinopisju, vseeno pa predstavljajo delček naše zgodovine.«
»33 let je že, predvsem smo bili takrat še relativno mladi, kariere so bile pred nami, a bili smo pripravljeni braniti Slovenijo, ker se nismo strinjali s tistim, kar se je v tistem času dogajalo. Danes pa moram reči, da so občutki mešani, vendar pa sem ponosnen, da smo branili svojo domovino, Republiko Slovenijo.«
»Mi smo imeli na svoji strani slovenski narod, zato smo se čutili močne in bi lahko rekel, da smo se čutili nepremagljive, ker je za nami stala cela Slovenija in tudi oborožene strukture tistega časa, takrat še milica, ki je bila oborožena.«
»Nihče si ni želel spopada, vendar bojevniki smo pač bojevniki in čakamo ukaz. Vsak se je zavedal, kaj je njegova dolžnost v primeru spopada, tako da mislim, da smo po tihem čisto vsi upali, da ne bo prišlo do boja, smo pa seveda bili pripravljeni izvršiti ukaze.«
»Če bi bila Slovenija spet ogrožena, mislim, da bi se spet našli Slovenci in Slovenke, ki bi bili pripravljeni braniti Slovenijo. Mislim, da duh domoljubja še ni odšel iz Slovenije. Imamo samo eno domovino. Zdaj sem že toliko star, da lahko to rečem, ker poznam razmere drugod, da je raj na zemlji. Seveda imamo cel kup težav, ampak vsekakor mislim, da je to raj na zemlji in da ga je potrebno braniti.«
»Zdaj je na vrsti Slovenska vojska, da varuje Slovenijo. Kot sem že zapisal v knjigi, teritorialna obramba je po moji oceni, pa tudi mnogi drugi se s tem strinjajo, ena najuspešnejših organizacij v zgodovini Slovenije, ker je z minimalnimi žrtvami v celoti izpolnila svoje poslanstvo, ubranila je Republiko Slovenijo.«
»Nagrada portugalskega nacionalnega muzejskega združenja v kategoriji Mednarodni projekti je veliko priznanje za TMS, ki neguje in promovira slovensko tehniško dediščino tako doma kot v tujini. Odličnega projekta pa ne bi bilo brez Museu do Ar kot TMS, s katerim nas povezujejo ljubezen do tehnične kulture in popularizacije le te.«
»kot pedagoginja ne pozna primera, ki bi vključil laično občinstvo v muzejsko dejavnost v tako velikem obsegu, saj so ljubiteljice zgodovine pod sicer njenim budnim očesom in usmerjanjem pripravile razstavo od izbora teme in študija literature do priprave eksponatov za razstavo in končne postavitve.«
»Ne le v Mariboru, od koder je doma Alfi Nipič, ne le v Jarenini sredi Slovenskih goric, kjer živi v svoji hiši, ne le na Štajerskem, po vsej Sloveniji je beseda Alfi tako rekoč ljudska. Kakor nihče dodatno ne sprašuje, kaj je to Drava, Pohorje, Maribor, tako razen kakšnih resnih turistov od drugod, nihče ne vpraša, kdo ali kaj je Alfi.«
»Vsak mesec smo imeli 21 koncertov – julij, avgust smo bili prosti, ker smo imeli dopust. In januarja smo bili v Berlinu, kjer smo snemali albume. To je bilo najnapornejše obdobje.«
»Moje največje nagrade so zbrane v knjigi. To je en lep spomin, to je bilo vse spontano, to je prehajalo iz enega časa v drugega. Ukvarjal sem se z več zvrstmi glasbe, vedno rad poudarim, da sem bil dve leti v Zagrebu z eno odlično rock-pop skupino, s skupino Klan sem posnel tudi dve plošči, ki sta izšli pri Jugotonu. To so lepi spomini. Takrat, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, mi je profesorica, ki je bila operna pevka, rekla: 'Vidim, da te bo zaneslo nekam drugam, da ne boš ostal v gledališču.' Ampak zdaj pa vidim, da bom na koncu ostal v gledališču, tam bom 7. septembra imel jubilejni koncert v SNG-ju Maribor.«
»Nisem imel vizije. Ko si star 14 let, si ne rečeš ravno 'Joj, želim si, da bi tukaj imeli muzej', ker niti ne veš, kaj to lahko prinese tvojemu življenju.«
»Ta muzej bo zapolnil vrzel v nordijski umetnostni zgodovini; nordijsko umetnost predstavlja kot enotno sceno in ponuja precej širši kontekst, kot je samo francoski vpliv.«
»V botaničnem vrtu gojimo 6000 rastlin približno 3500 različnih vrst. Najstarejša med njimi, ki je še vedno živa, je evropska palma (chamaerops humilis) iz leta 1585, ki jo imenujemo Goethejeva palma.«
»Sredi 17. stoletja ga je sestavil vodja vrtnarjev Botaničnega vrta Giovanni Macchion. Ta je zbiral in izsuševal rastline in z njimi sestavljal prave knjige o tukajšnjih rastlinah. Prodajal jih je po vsej Evropi.«
