»Judovstvo je vera knjige. Od vseh velikih religij le judovstvo od vseh svojih vernikov zahteva pismenost in posedovanje knjig. Po izgubi templja, ki je bil središče judovskega verskega življenja, so namreč postale knjige osrednji simbol judovske identitete.«
»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«
»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«
»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«
»Pri teh knjigah mu je bil najbolj všeč njihov smisel za popolnost in gospodarnost. V dobri kriminalki ni nič odveč, vsak stavek, vsaka beseda ima pomen. In četudi ni pomembna, lahko postane pomembna – kar je enako. Svet iz knjige oživi in zakipi od možnosti, skrivnosti in protislovij.«
»Začnem s tem, kar mi najbolj po glavi gre: najela sem si novi atelje za dobo šestih mesecev. Predbacivam si pri tem mnogo in si stavim končno mučno vprašanje, ali se ne bo rogal ta lepi veliki luksurjozni atelje mojemu neznanju in slabim ničevim slikam?«
»Dva vojaka skočita na nizke lestve in brizgata nafto skozi odprta okna pri malem kmetu Lozarju. Po zraku zadiši svežilno, prijetno. Steklo rezko zapoje, rdeče bombe se zde kakor paradižniki, ko lete po zraku skozi okna v hišo. Detonacije so zamolkle, dušene v tesnih prostorih. Ogenj sikne zdaj tu, zdaj tam, kot neznanec zvedavo pogleda skozi duri in šviga. Zdi se kakor čarodej, ki pleše po prostorih.«