Ključna beseda: Amerika

»Kako je možno, da ne čutite empatije? Kako je možno, da se veselite umora človeka, moža, očeta?«

»Ne gremo kar pobijat ljudi, da bi rešili politična neskladja ali izrazili določeno stališče.«

»Gnev je 1000-odstotno upravičen. In skrajni čas je, da mediji poročajo o tem.«

»Sistem ne deluje dobro za ljudi.«

»Ljudi lahko samo toliko časa stiskaš v kot, preden vzamejo stvari v svoje roke.«

»Narod, zgrajen na puritancih, verskih fanatikih in kriminalcih.«

»Spolnost je vedno tabuizirana.«

»V Ameriki obstaja ogromno strahu v zvezi s telesom.«

»To je nekaj, česar nikoli nisem razumela ali se s tem identificirala.«

»Nikoli nisem razumela, zakaj lahko častimo telo v likovni umetnosti, v filmu pa se ga bojimo.«

»To je politična zmaga, kakršne naša država še ni videla.«

»Vsak dan se bom boril za vas, za vaše družine in vašo prihodnost.«

»Naši državi bomo pomagali pri ozdravitvi.«

»Bog prizanesel z razlogom.«

»Nismo imeli vojn, štiri leta nismo imeli vojn.«

»Opravila je odlično delo.«

»Mislim, da smo bili pravkar priča največji politični vrnitvi v zgodovini Združenih držav Amerike.«

»Bomo vodila največjo gospodarsko vrnitev v ameriški zgodovini.«

»On je nova zvezda republikanske stranke.«

»Mislim, da jih lahko, ja.«

»Mislim, da v sedanji situaciji v Sloveniji levica dela prav, da še vedno sodeluje v vladi.«

»Zdaj ko Amerika izgublja to vlogo, bo ostalo nekaj groznega, niti hipokrizije ne bo več, neposredno se bo realizirala brutalna moč.«

»Ja, tam, kjer so pametni. Ne v Venezueli ne na Kubi.«

»Mislim, da to ne bo delovalo. Nekako imam rad Kitajsko, do zdaj se je lepo spoprijela s krizami, samo mislim, da zdaj vodstvo izgublja živce.«

»Takih vprašanj si ne zastavljamo. Mi dokumentiramo, da si potem vprašanja lahko zastavljajo drugi.«

»Vsakič, ko sem delala na vojnem območju, sem verjela, da domov pošiljam svarilo: Ne počnite tega. Ampak zdaj smo točno tu.«

»Bi me fotografirala, če padem v navzkrižnem ognju?«

»To je politični pregon, kot ga še ni bilo. Nihče še ni videl česa takšnega.«

»Moje ime je Žan Ropret. Sredi ameriške divjine se nama je z očetom zgodilo nekaj nepredstavljivega. In to je moja zgodba. Pošiljam vam jo, ker se mi zdi, da imate radi ameriško naravo.«

»Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je pesem stara več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Občinstvo je množično vstalo s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.«