Ključna beseda: življenje

»Vojna je ne nazadnje nekaj, kar to preprečuje, smrt pa predstavlja konec poti za vse nas.«

»Smrt je nekaj, pred čemer smo nedvomno vsi enaki.«

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Vsak od nas se bo moral spoprijeti z umrljivostjo. Od nas je odvisno, kakšni bomo v tistih trenutkih. Kaj boste storili s časom, ki vam je na voljo?«

»Motivacija za film je bila izguba mojega očeta. Film raziskuje vprašanje umrljivosti in časa, ki nam je še ostal. Kaj je pomembno v življenju?«

»Pet let smo bili z vsem srcem predani temu projektu, v katerem smo spremljali vsakdan in pomembne osebne dogodke naše protagonistke, evangeličanske duhovnice Jane.«

»Opozoril je, da številne ovire preprečujejo ljudem, da bi lahko v celoti zaživeli svojo poklicanost in poslanstvo.«

»Mora biti odziv Cerkve konkreten in prilagojen lokalnemu kontekstu, tudi v Sloveniji.«

»Prepričan sem, da v cerkvi manjka ženski vidik v procesih presojanja in odločanja.«

»Delujočih delovnih teles je trenutno 20, v njih s škofi sodeluje okrog 200 vernikov.«

»Čeprav so to globalni problemi, mora biti odziv Cerkve konkreten in prilagojen lokalnemu kontekstu, tudi v Sloveniji.«

»Ena izmed privilegijev takšnega svetovnega srečanja je, da se med seboj soočijo različne kulture in pristopi.«

»Prepričan je, da v cerkvi manjka ženski vidik v procesih presojanja in odločanja.«

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«

»Kar pa se nas še dotakne, morda tudi zaradi osebne izkušnje, je vojna, ki podaljšuje trpljenje v ne vojne dni in leta.«

»Kolikšna je vrednost človekovega življenja?«

»Žal se z vsakim takšnim odhodom plast za plastjo nepreklicno poslavlja tudi obdobje, ki so ga ljudje, ki odhajajo, zaznamovali s svojo prisotnostjo in ustvarjalnostjo.«

»Sicer pa gre za preprosto zgodbo.«

»Danes imajo te besede, če se jih še pozna, drugačno, manj zavezujočo vsebino.«

»V gledališču je življenje tudi, ko ugasnejo odrske luči.«

»Stara gledališka vraža pravi, da mora na odru ostati ena luč prižgana za duhove gledališča.«

»Tak kot je krog življenja, tak je tudi v gledališču.«

»To je bil zame tak užitek – velika miza, ena lučka pa bel list pred menoj.«

»Vsega si vajen, če rišeš… In dobro prebrodiš.«

»Ta dinozaver je bil tako priden, tako dober, tako rad se je igral z otroki. Kako naj naredim tisto pošast? Sem pa naredila rumenega, sončno rumenega.«