»Na eni stani imamo materialnost, posest, na drugi družinske vezi, ob tem pa še kopico drugih tem.«

»Prevarantski snubec de la Brive tako ni zgolj bolj ali manj tipizirani fičfirič rahlo omejene omike in pameti, temveč tudi ironični komentar igre videzov finančnega kapitalizma; skozi zagrenjenega ter malodušnega Marjana se pod povrhnjico še ene zavožene eksistence več postopno razkrivajo plasti, ki ne postavijo v novo luč le samega lika, ampak zahtevajo tudi premislek naših temeljnih vrednot; in ko (se) Henigman igra boleče naivnega Orgona, ne izkazuje samo svoje nadarjenosti za komične karakterje, marveč tudi za oblikovanje barvitih fresk slehernikov, ujetih v svojo čustveno resničnost.«

»Vsebinsko pa predstava ponuja svojevrstno analizo nacizma, fašizma, državnega nasilja in sovražnega govora. Odpira vprašanje, kaj se zgodi, ko ta postane povsem normalen.«

»V vlogi je spektakularno smešen – naj bo to zaradi izjemne natančnosti podajanja komičnih poudarkov, ki je pri tako mladem igralcu resnično impresivna, naj bo to zaradi skoraj 'Jim Carreyjevske' gestikulacije in okončinskega opletanja ali pa zaradi čudovito bizarne dikcije, ki še dodatno začini že tako zelo dobro izdelan lik. Matej Zemljič vsak trenutek na odru ve, kako pričakovanja gledalca hkrati izpolniti, hkrati pa postaviti na glavo. V tej vlogi resnično ni šlo prav nič narobe.«

»Tema predstave je arhitektura spanja v razmerju do knjižnice (Aleksandrijska knjižnica – sestavljivosti prostorov v času) in jezika (Babilonski stolp – odpiranje prostora navzgor) z referencami iz del Alberta Manguela in Umberta Eca skozi analizo naših imaginarnih svetov.«

»Vsak kos zgodba zase, zato je bilo snovanje kot da bi delali 21 gledaliških predstav.«

»V njej pleše okrog 160 plesalcev. Najmlajši šteje 3, najstarejša pa 83 let.«

»Živimo v svetu, kjer je vera izgubljena in pozabljena, kjer celo verniki ne verjamejo več. Družba sama ustvarja Tartuffa.«

»Zagotovo. Zdaj prihaja čas za analizo in v času analize ...«