»Film ni odslikava trenutnega stanja, ampak tudi projekcija nečesa, kar bi se lahko zgodilo v prihodnosti. Spremembe v družbi smo potencirali do take mere, da bi ljudje začeli o njih razmišljati. V resničnem življenju se namreč ti procesi odvijajo počasi, kuhajo nas kot pregovorne žabe v loncu vode. Če potek dogodkov vidiš pospešen na filmu, je morda lažje premišljevati o širši sliki.«

»Vse je bilo posneto brez luči in z enim samim objektivom, s kamero iz roke, na zelo dokumentarističen način.«

»Hoteli smo slediti striktno filmski naraciji.«

»Ko smo se lotili scenarija, smo si skušali predstavljati svet čez deset let. Kam gre naša družba, kaj bodo osrednji problemi distopije, proti kateri potujemo? Covida seveda nismo predvideli, a so njegove posledice na neki način že vključene v film: pomanjkanje informacij, zaprtost … Pretreslo nas je, da je resničnost tako blizu filmu, bolj, kot smo si v resnici želeli. (Smeh.)«

»Na neki hecen način je bilo moje delo zelo preprosto.«

»Vsi smo žabe, ki se kuhamo počasi.«

»S Tunjo kot igralcem sem že sodeloval in ga zelo cenim; je eden od najboljših naturščikov, s katerimi sem kdaj delal.«

»A se spomniš včasih, ko smo vsaj lahko šli normalno na morje? Se spomniš včasih, ko smo imeli internet? Sploh ne morem verjeti, da je to kdaj obstajalo.«

»Na koncu se je v tistem prizoru genialno odrezal, pa je bil to človek, ki je šel tisti dan slučajno mimo. Taki avtentični biseri v drugačnih produkcijskih okoliščinah ne bi bili izvedljivi.«