»Ko smo se lotili scenarija, smo si skušali predstavljati svet čez deset let. Kam gre naša družba, kaj bodo osrednji problemi distopije, proti kateri potujemo? Covida seveda nismo predvideli, a so njegove posledice na neki način že vključene v film: pomanjkanje informacij, zaprtost … Pretreslo nas je, da je resničnost tako blizu filmu, bolj, kot smo si v resnici želeli. (Smeh.)«

»Peter Perunović se je projektu pridružil že zelo zgodaj, ker sva z Dachem ocenila, da njegova estetika najbolje ponazarja svet, o katerem v svoji glasbi govorijo Matter.«

»A se spomniš včasih, ko smo vsaj lahko šli normalno na morje? Se spomniš včasih, ko smo imeli internet? Sploh ne morem verjeti, da je to kdaj obstajalo.«

»Kaj lahko vidi le film?«

»Hoteli smo slediti striktno filmski naraciji.«

»Kakšno pot lahko ubere mlada ženska, ki se odloča za skrivni splav? Pogosto o tem lahko samo ugibamo.«

»Na koncu se je v tistem prizoru genialno odrezal, pa je bil to človek, ki je šel tisti dan slučajno mimo. Taki avtentični biseri v drugačnih produkcijskih okoliščinah ne bi bili izvedljivi.«

»Na neki hecen način je bilo moje delo zelo preprosto.«

»Niti za hip si nisem mogel predstavljati, da bi Iliri v filmu govorili hrvaško – ali, še huje, angleško. Jasno pa je, da je ilirski jezik, ki ga uporabljamo, filmska konvencija – morali smo si ga izmisliti.«