»Ko sem naredil poskusne fotografije in jih kazal Stefanu, se mu je zdelo, da bi bilo najbolje zadržati te prizore, čeprav ima raje razkadrirane filme, akcijske prizore. Ko sem začel komplicirati, mi je ves čas govoril: 'Za to, kar ti potrebuješ za ta film, so ti dolgi nepremični kadri čisto v redu.'«
Sorodne izjave
»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«
»O Lindi Blair (ki v Izganjalcu hudiča igra obsedeno deklico, op. n.) sem na primer izvedel, da je bil zanjo najbolj žalosten spomin smrt njenega dedka. To sem torej skušal uporabiti in jo spomniti na dedka, preden smo začeli snemati prizor, v katerem je morala biti žalostna. Temu rečemo obujanje čustev s pomočjo čutnega spomina. Režiserjeva naloga je, da iz tebe izbrska spomine, ki te ujezijo, razveselijo ali razžalostijo, in ti jih nato predlaga. Nikoli igralcu ne naročim, kako konkretno mora odigrati določen prizor – konec koncev je njegov obraz tisti, ki bo na velikem zaslonu.«
Zgodovina izjav po mesecih in vlogah
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju
