Zdaj govori Stanislav Zore v vlogi ljubljanski nadškof metropolit

»Te spremembe se bodo zgodile takrat, ko bomo začeli na bivanjski ravni drug z drugim živeti kot bratje in sestre.«

»S priznanjem ekološkega dolga bi se najbogatejše države čutile poklicane storiti vse za oprostitev dolga tistim državam, ki niso sposobne vrniti tega, kar dolgujejo.«

»Stopamo v zadnje leto prve četrtine 21. stoletja. Začetek stoletja je zaznamovalo upanje, da bo svet končno začel živeti v spokojnosti, veselju, v miru, v luči. Potem pa so prišli mračni, temni dogodki. Kaj je njihov vzrok? Človekova sebičnost, saj spopadi, napetosti in vojne izvirajo ravno iz sebičnosti, iz človekovega zaslepljenega iskanja osebnih koristi, iz človekovega pohlepa.«

»Brezposelni, begunci, lačni in zlorabljeni; strelski pohodi posameznikov, teroristična ubijanja zaradi ubijanja, vedno nova vojna žarišča, ki jih povzročitelji prikazujejo kot skrb za skupno dobro; tisoči in tisoči smrti še nerojenih in ostarelih, ki se ogrinjajo v leporečje pravic, napredka in usmiljenja.«

»Ni namreč lepših jaslic, kot so jaslice človekovega srca. To je prostor nedosegljive ljubezni, velikodušnosti, gostoljubnosti, pa tudi prostor najhujšega greha in vsega, kar je s tem povezano.«

»Ker je Bog svojo zemeljsko pot začel v hlevu, ga tudi mi lahko povabimo v razmetanost svojega srca, da bo vanj prinesel odrešenje.«

»V nedeljo dopoldne bodo sledile osrednje božične maše.«

»Takrat sem občudoval in še danes občudujem trezno preudarnost ljudi, ki so imeli vizijo in to vizijo predstavili našim ljudem. In ljudje so to vizijo sprejeli za svojo.«

»Kajti samostojnosti in neodvisnosti naše države nihče ne more ukiniti.«

»Takoj ko se začne pravica meriti z različnimi vatli in pravičnost odmerjati z različnimi utežmi, ostane samo še govorjenje o pravici in o pravičnosti, pravice in pravičnosti pa v resnici ni več.«

»Če je ni za vse in če ni za vse enaka, potem je ni.«

»Naj nam letošnje praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti pomaga k oblikovanju treh temeljnih drž: hvaležnosti za državo, ki jo imamo; zavesti, da je to naša država in se hočemo do nje vesti odgovorno; in da bomo vedno jasno povedali, kaj zahtevamo od tistih, ki so prevzeli odgovornost v politiki.«

»Danes je v družbi veliko govorjenja o solidarnosti. Bogu hvala za to solidarno pomoč, ki jo živijo ljudje, ni pa prav, da se država začne zanašati na to solidarno pomoč ali da solidarna pomoč postane edina pomoč, ki so jo deležni tisti, ki so doživeli kakršno koli nesrečo.«

»Vedno znova vam bo Bog podaril besedo, da vas opogumi, da vas spodbudi in da vam da vedeti, da ste zanj pomembni; in to ni nekakšna poceni pomembnost, kot denimo v kampanji za nabiranje glasov, tako te ceni, da ti vedno znova kaže, kaj pomeni ljubezen do konca.«

»Na ta način bo vaša molitev postala osebna, globoka in se bo spremenila v pogovor s prijateljem.«

»Nihče izmed nas nikoli ni odveč. Nikoli nihče ni strošek.«

»Na Brezje smo priromali v času, ko namesto besed upanja in tolažbe donijo trobente smrti.«

»Danes kot višek naprednosti razglašajo tako imenovano prostovoljno končanje življenja. Čista neumnost. Pokojni profesor Anton Trstenjak je velikokrat poudaril, da je prvinska človekova drža skrb za življenje in da se nihče ne odloči za smrt prostovoljno.«

»Poleg tega je bil zaukazan molk. In če je kdo prekršil ta molk, je tudi sam stopil na pot pomorjenih. Veliko, zelo veliko otrok ni smelo izvedeti, kje so njihovi očetje, kje so njihovi strici, ali njihovi starejši bratje, ali sestre.«

»A tri tisoč kubičnih metrov skal, ki so prekrile pometane v brezno, je bilo premalo, da bi storilci mirno živeli in mirno spali. Ves mehanizem zastraševanja in prisilnega molka ni mogel opravičiti zločina. Zato je bilo treba vse tisoče in tisoče pomorjenih oblatiti še kot narodne izdajalce.«

»Je lahko izdajalec nekdo, ki brani svojo ženo in otroke, ki brani domačijo? In prav to so počeli tisti, ki se jih danes spominjamo in zanje molimo.«

»Danes ljudje kaj hitro podležejo skušnjavi, da bi se obrnili stran in rekli: 'Že veliko časa je minilo, treba je gledati naprej.' Za božjo voljo, pravi papež, nikar. Brez spomina ne moremo naprej, brez celovitega in čistega spomina ni rasti. Spodbujeni smo, naj ne bežimo pred resnico, kajti prej ali slej nas bo ujela.«

»Šele ko bomo za pomorjene našli primerno pokopno mesto, in skupaj z večino sem prepričan, da je to na ljubljanskih Žalah, toliko časa jih naš narod ne bo sprejel v svojo sredo. Takrat bomo dejansko stopili na pot sprave in prihodnosti, ko jih bomo kot narod sprejeli v svojo sredo. Bog daj, da bi bili to sposobni in pripravljeni storiti. Potem bodo to in vsa druga podobna mesta po Slovenji postali kraji spomina, molitve in odpuščanja.«

»Maziljeni smo bili namreč zato, da bi posvečevali krščansko ljudstvo.«

»Župnija ni moje podjetje, v katerem moram ustvarjati dobiček.«

»Žal nas je strah, da bi v resnici postali učenci in služabniki Kristusa.«

»Naj bo v nas olje sočutja do ubogih in zapostavljenih.«

»Da bi v teh božičnih dneh dali iz src številke in denarnice ter jih odprli za zvezde in angele.«

»Duhovnik mora biti pokončen, neustrašen, pripravljen sprejeti celo zasramovanje.«

»Dovolite, da Jezus kot prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, vstopi v vaše življenje in zasveti v vaših srcih.«