Zdaj govori kmetica

»Gre za to, da smo revni, želimo pa zaslužiti toliko, da bomo lahko dostojno živeli. Ne nasprotujemo podnebnim politikam. Vemo pa, da moramo za zeleni prehod za svoje izdelke zahtevati višje cene, saj je dražje nekaj pridelati na ekološki način.«

»Moramo slediti velikemu številu predpisov, ki za izdelke iz drugih držav ne veljajo. Hočemo prihodnost v kmetijstvu, a je trenutno ne vidimo.«

»Gremo v hlev skupaj z očetom, z možem, moja naloga je molža krav.«

»Seveda se je veliko spremenilo. Jaz sem se priženila in sem tu na kmetiji že 54 let.«

»Če gledamo prodajno ceno in zadovoljstvo, smo bili letos zelo uspešni. Prodaja parmezana je bila zaradi covida 19 sicer slabša, a smo lahko imeli podjetje ves čas odprto. Brez težav smo izdelovali in prodajali živilske izdelke.«

»Leta 2012 so z evropskimi sredstvi za mlade povečali hlev in s tem prostor za teleta. 'Evropska podpora je bila odločilnega pomena za našo dejavnost, saj smo lahko zgradili nov hlev. Tako lahko nadaljujemo delo, ki nam je všeč,' razloži Francesca.«

»Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'«