Omemba: Nika Rozman

»To je obskuren ljubljanski park, ki ga večina še vedno pozna kot Argentinski ali Leninov park.«

»Želim si, da bi se več pogovarjali in ne samo prepričevali.«

»Če so se obrnili name, je bilo to samo s prijazno čestitko.«

»Že zdaj pa se je mogoče v dogajanje Leninovega parka potopiti z zvočno knjigo, ki jo interpretira Saša Tabaković.«

»Predvsem pa je primerna za gledalca, ki je zmožen slišati in poslušati argumente, s katerimi se ne strinja. Če jih bo gledalec slišal in razumel, se bo tudi zabaval.«

»Pri Laponski gre v osnovi za neke konflikte, ki izhajajo iz tega, ker se družinski člani v resnici želijo zbližati med sabo, a tega ne znajo zaradi strahu, sramu in raznih frustracij. Vseeno se mi zdi, da jim na koncu to nekako uspe.«

»Njegove povedi so nekoliko drugače oblikovane, zamenjuje tudi sičnike in šumnike, kar je zanimivo in zabavno. To je človek, ki je kreativen, po poklicu ustvarja družabne igre, hkrati pa ima neko življenjsko filozofijo, ki je precej drugačna od razmišljanj drugih.«

»Gre za dramo v komediji in komedijo v drami. To predstavlja velik izziv za celotno ekipo.«

»Leninov park – zgodba se vrti okrog umora brezdomke v parku v središču mesta, Dolina rož je pa je zgodba o trojnem umoru. Taras Birsa se znajde v klopčiču spletk, kjer postane tudi osumljenec.«

»Seveda se je pa znašel v krizi srednjih let in zaradi tega na neki način proti koncu Leninovega parka tudi malo nastrada. Ampak se pozneje v Dolini rož znajde in se odloči za samostojno detektivsko pot.«

»Glede na to da se danes začne, bomo videli, kaj se bo zgodilo, ampak v bistvu glede na knjigo je pred Tino Lanc velik izziv, ker bo zdaj ona vodja primera, upam, da nisem preveč povedala, ampak saj se kar hitro razkrije, kar se pa tiče odnosov, bom pa kar prepustila gledalcem, da gledajo, pa da vidijo, kaj se zgodi.«

»Ideje vedno krožijo, čeprav jih zdaj nimamo možnosti izraziti pred ljudmi. Igralec brez občinstva je smešna figura.«

»Simfonijo, koračnico, morda ljubezensko zgodbo z notranjega dvorišča?«

»Pozabljamo, da kar koli se nam zgodi, kakor koli ranjeni bomo šli iz te situacije, nam še vedno ni najslabše na svetu.«

»Zdi se mi ključnega pomena, da javna televizija v tem času skrbi za otroke, da jim ponudi kakovosten program, s katerim se ves čas učijo in urijo svoje možgane, obenem pa se vsaj za delček dneva razbremenijo svojih skrbi.«

»Pomembno je, da se v teh časih zavedamo, da smo vsi, vključno z otroki, negotovi. Otroke skrbi, kaj bo z njihovim poukom, kako naj se učijo sami doma, kako naj preživljajo dneve ... Prav je, da se o teh občutkih pogovarjamo, da jih zaupamo nekomu, ki nas razume, nekomu, ki nas lahko potolaži in opolnomoči.«