»To zahtevamo še danes.«
»Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja.«
»Apatija pač ni fotogenična ...«
»Tone je vedel praktično za vse, kar se bo zgodilo. Ni povsem res, da fotoreporterji pridejo do dobrih fotografij zaradi tega, ker so se po naključju znašli nekje.«
»Družba je kot čezoceanska barka. Skupnost ljudi, ki mora najti skupen cilj plovbe.«
»Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo in izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom Naša jeza je brezmejna.«
»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«
»To sta ta dva muzejska predmeta, ki sta bila tam ob dvigu zastave, mene ni bilo zraven, saj sem ležal na položaju nekje v posavskih gozdovih.«
»Ljudje so v tem času prepoznali muzej kot ustanovo, kamor lahko gradivo prinesejo, ga tu shranijo, s tem pa dobijo možnost, da bo gradivo nekoč objavljeno oz. razstavljeno.«
»Imeli so še debele svinčene ploščice in bili res naporno težki za nošnjo.«
»Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju.«
»Žal je nimamo, izziv muzealstva je, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces.«
»Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja.«