Ključna beseda: umetnost v mesecu oktober 2024

»Vse ima svoj konec. Prepričan sem, da bodo Quasija pogrešali, ampak tudi lovecraftovske nočne more se morajo enkrat vrniti tja, od koder so prišle.«

»To je bodisi sijajen dan za Wellington ali pa grozen dan za Wellington, srednje poti med tema dvema držama pa praktično ni.«

»Ne morem trditi, da ga je ob prihodu enoglasno sovražilo celo mesto, ampak vsaj 80 odstotkov ljudi si je mislilo: Kaj je ta pošast? Kaj smo storili?«

»Res je moteč, ampak zdaj je zaščitni znak Wellingtona.«

»Osebno bom zelo vesela, da se bo Quasi napotil še kam drugam.«

»Vse ima svoj konec. Prepričan sem, da bodo Quasija pogrešali, ampak tudi lovecraftovske nočne more se morajo enkrat vrniti tja, od koder so prišle. Zdaj boste lahko reflektirali samo o njegovi odsotnosti.«

»Morda pa pošast hoče samo, da bi jo kdo imel rad?«

»To je bil zame tak užitek – velika miza, ena lučka pa bel list pred menoj.«

»Vsega si vajen, če rišeš… In dobro prebrodiš.«

»Ta dinozaver je bil tako priden, tako dober, tako rad se je igral z otroki. Kako naj naredim tisto pošast? Sem pa naredila rumenega, sončno rumenega.«

»Ni bilo tako kot mislijo. Lahko tebi, pravi kdo, ker znaš risati. To ni nič, da ti je zato lahko.«

»Vi ste lahko desetkrat akademska slikarka, ampak ni rečeno, da ste primerni tudi za ilustracijo.«

»Ko začneš saditi, potem raste.«

»Tudi, če sem risala partizanske zgodbe, sem potem naredila veselega kuharja ali nekaj veselega zraven. Tiste žalosti nimam rada. Rada živim. Rada imam žive barve, žive ljudi, žive otroke.«

»Ne Piki Jakob, ne Maček Muri nista vzbudila nobene posebne pozornosti, ko so te knjige izšle.«

»Tiste žalosti nimam rada. Rada živim. Rada imam žive barve, žive ljudi, žive otroke.«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Risba in slika sta še vedno tista vsakdanja in dostopna medija, ki omogočata svobodno gradnjo novih, še neznanih svetov, ki so lahko popolnoma fiktivni in nimajo prav nobene reference na dejanske podobe in situacije v stvarnem svetu.«

»Weinbergerjeva slikarska dela so v tem pogledu skoraj objektivistične narave, saj z njimi ne podaja neposrednih ugotovitev in ultimativnih izjav o morebitnih prihodnostih življenja na planetu, ampak preprosto opazuje in na samosvoj način upodablja svojo vizijo in fantazijo zemeljskega življenja, v sedanjosti in prihodnosti.«

»Tove je bila ves čas najbolj znana kot pisateljica.«

»Vendar je nase vedno gledala predvsem kot na slikarko.«

»Tove je bila ves čas najbolj znana kot pisateljica.«

»Vendar je nase vedno gledala predvsem kot na slikarko.«