»Če o imenu svoje diagnoze ne izveš od svojega zdravnika, ampak sam in od skupnosti oseb z enakimi težavami, ki si delijo informacije za soočanje s trpljenjem, saj ne zaupaš več zdravniku, ampak skupini ljudi, s katero deliš izkušnjo.«
»Mi smo skos smo visel v Trubaru, pa pr Fridi v Stari Ljubljani, hodil smo v Palmo pa v Šterko. Ni blo še šoping centrov … mislm, to je blo men ful čudn, gledat ameriške filme in serije, v katerih so se mladi tam dobival.«
»Sem smo se preselili predvsem zaradi Đoleta, da bi mu zagotovili boljšo prihodnost, saj so bile razmere za otroke s posebnimi potrebami doma zelo slabe. Takrat je bila razlika med ustanovami velika.«
»Ko je mama prvič prišla v Center Janeza Levca, je prvič v življenju jokala od sreče, ker so v tem centru zaposleni zelo prijazni, lepo skrbijo za otroke in predvsem izkazujejo ljubezen do njih, to pa je zanje najpomembnejše.«
»Otroci priseljencev imajo pravico do dodatne strokovne pomoči v obliki slovenskega jezika, Đorđe pa je že toliko let v Sloveniji, da že zelo dobro govori slovensko. Če pa mu uide kakšna srbska beseda, ga popravimo, če reče recimo kupus, rečemo mi zelje in tudi sošolci ga popravljajo.«
»Đorđe je zelo vedoželjen fant v našem razredu, sodeluje na vseh področjih, tako pri učnem kot tudi pri ročnih delih, delovnih zaposlitvah, športu, skratka dejaven je na vseh področjih. Je zelo prijazen, pozoren, predvsem bi izpostavila to pozornost, hvaležen za vsako pomoč, res dobrosrčen fant.«
»Odnos do ljudi z Downovim sindromom se spreminja v Sloveniji in v Srbiji, položaj pa še vedno ni zadovoljiv. Ljudje premalo vedo o Downovem sindromu. Imajo določene zavore, ne vedo, kako naj gledajo, kaj naj rečejo. Ti otroci še vedno niso sprejeti tako, kot si zaslužijo.«
