»Med risi, ki so bili izpuščeni v Slovenijo in na Hrvaško, izpuščenih je bilo 18, smo za 12 potrdili, da so se vključili v populacijo, torej vseh 12 je imelo vsaj eno leglo. Imamo pa rekorderja risa Goruja, ki je imel štiri legla.«
»Po teh naših kamerah, ki jih imamo v Javornikih, vsakih nekaj mesecev naleti na kamero, tudi naučili smo se v zadnjih letih, kako postaviti kamero tja, kjer se ris raje giblje, tako da smo zdaj bolj natančni, kakor smo bili prej.«
»Risa je v naravi precej težko videti, zato smo razmišljali, kako bi lahko risa približali ljudem. Tako je nastal vodnik po risovi pešpoti, ki deluje na tak način, da čeprav živali ne vidimo, lahko doživimo gozd skozi njihove oči.«
»Kolesarska pot je več kot dvakrat daljša, dolga je 221 kilometrov. Poteka od Pivke do Reke ob Jadranskem morju. Na poti prečkate globoke gozdove, lepe kraške pokrajine, presihajoča jezera in v bistvu pridete do Jadranskega morja.«
»Kar je pomembno pri sami risovi poti, je to, da začnemo v Centru Dina, da spoznamo velike zveri – kako je sobivanje z njimi pomembno, kako se obnašamo, ko smo v gozdu v sami bližini velikih zveri, kako se obnašamo, če srečamo medveda ali katero drugo veliko zver ali žival v gozdu.«
»Tri velike zveri so si na veliko načinov podobne, ampak se hkrati precej razlikujejo. Ris je od vseh najmanj konflikten, in to je zaradi načina lova in samotarskega načina življenja. Ker je ta konfliktnost toliko manjša, se mi zdi, da ga ljudje lažje sprejmejo.«
»Območje slovenskih Alp je pomembna povezava med risi v Dinaridih in italijanskih in švicarskih Alpah, zato je vzpostavitev povezovalne populacije na tem območju strateškega pomena za dolgoročno varovanje in ohranjanje risov pri nas.«
»Menim, da verjetno človek ne posega pravilno v naravo, to se že marsikje pozna. Nekaj zaloge je, lovci pa se bomo pač morali odreči kakšnemu plenu, bo pa manj škode poljščin.«
»Zelo sem zadovoljen s potekom projekta, predvsem z vključevanjem risov v alpskem delu populacije, kjer predtem dalj časa nismo zaznali njihove stalne prisotnosti.«
»Potrdili smo tudi že tri legla mladičev priseljenih risinj, kar kaže, da smo na dobri poti, da se bo v jugovzhodnih Alpah vzpostavila povezovalna populacija, ki bo dolgoročno omogočila povezavo naše populacije risa s sosednjimi populacijami v Alpah.«
»Se pravi, od petih izpuščenih risov so nekako vsi ostali na tem območju, kjer smo jih izpustili, in se dobro med seboj znašli, si razdelili ozemlja. To je bil nekako najbolj tvegan del našega projekta, ki za zdaj dobro uspeva, in upamo, da se bodo tri samice, ki so bile izpuščene v Alpah, letos uspešno reproducirale.«
»Da tam, kjer je populacija v težavah, pomagamo, seveda pa se zavedamo tudi, da je treba tam, kjer je populacije preveč, to uravnavati z odstrelom. Ampak danes smo tukaj zato, da ohranimo tega našega risa za zanamce.«
»Gre dejansko za moralno vprašanje, ki je v našem interesu, saj je planet, za katerega dobro skrbimo in na katerem je poleg nas prostor še za vsa druga bitja, boljši tudi za ljudi.«
»Sicer pa je ta projekt pomemben tudi zaradi mednarodnega sodelovanja med Hrvaško, Avstrijo, Italijo, Slovenijo in Romunijo, saj dokazuje, da lahko živimo skupaj, in če je le mogoče, tudi v miru.«
»Pravkar smo začeli novo sezono monitoringa risov s fotopastmi v Sloveniji v okviru projekta Life Lynx in nekaj kamer bomo postavili tudi na Gorenjskem.«
»S pomočjo fotopasti bomo lahko ugotovili, ali sta se v tej sezoni razmnoževali tudi Julija in Lenka, ki sta bili prav tako spomladi izpuščeni na Gorenjskem.«
