»Odraščal sem v državi, ki jo je razdejala vojna. Pri 11 letih sem dneve in noči preživljal v zakloniščih, medtem ko so mojo domovino in moj domači kraj bombardirali. Nikomur ne bi mogel zaželeti takšnega uničenja.«
»Na zadnjih slikah so v ospredju motivi čakanja, opazovanja, stanja, zrenja, neke vrste stanja zaustavljene in preusmerjene pozornosti, ki je v postdigitalni dobi fragmentirana na multiple 'ekrane'. Ne zanima ga pikselacija, ampak vstop v digitalno drobovje slike, kjer je konkretnost podana kot abstraktna informacija.«
»Gre za zgodbo o zdolgočasenosti, osamljenosti in iskanju prijateljstva v nadvse čudnih okoliščinah. Sam verjamem v dobro ljudi in se mi zaradi dogodkov po svetu včasih zdi, da sem zaradi tega tudi malo naiven. Vseeno verjamem, da z vsako malenkostjo, ki jo naredimo, spremenimo svet na bolje, tudi če nismo zares superjunaki.«
»Zase ne morem trditi, da sem točno takšen, kot so liki v tej zgodbi, čeprav verjamem, da bi nekateri zame mogoče to lahko trdili, a vseeno izhajam iz sebe in se z njimi vsekakor lahko poistovetim. Ta film vidim kot priložnost, da po sodelovanjih z različnimi avtorji, v različnih formatih in žanrih posnamem nekaj povsem svojega, absurdnega in zabavnega na način, kot ga v tem prostoru po mojem še nismo vajeni.«
»S filmom želim na realističen način prikazati dinamiko odnosov med posamezniki v različnih življenjskih obdobjih, ki so odraščali v družinah, v katerih so bili žrtve različnih oblik nasilja. Sprašujem se, ali je mogoče prekiniti krog nasilja, ki se pogosto prenaša iz generacije v generacijo in ko žrtev postane nasilnež.«
»S svojim večdesetletnim delom je resnično dokazal, da se da enovito združiti primorski kulturni prostor in s tem slovenskega. Umetnik je živ dokaz povezovanja, saj je nastopal in delal tako v Benečiji, na Goriškem, Tržaškem in Koprskem, presegal je ideološke in strankarske jezove, bil vse življenje predan gledališkemu artizmu, slovenski besedi in utrjevanju dostojanstva slovenskega človeka.«
»Begunec Vučko in migrant Leo tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi. Da bi rešila svoje finančne težave, se jih odločita prodati. In če se sprva še zdi, da jima za begunce ni vseeno, je iz dneva v dan v Leu in Vučku vse manj človeškega.«
»Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli 'preveč je'. Toda Vojnović ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna. Ne, Vojnović je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.«