Ključna beseda: radijske igre

»Kaj inšpektor Vrenko ugotovi o ženski v rdeči obleki?«

»Kako je nastal 'skriti mikrofon'?«

»v svojem izrekanju razpira okoliščine svoje nemosti, ki jih generirajo vzorci našega časa in okolja, s čimer postaja avtonomen glas tistih, ki nimajo priložnosti spregovoriti«

»Pisati kratko zgodbo pomeni zadeti poanto že na nekaj straneh besedila.«

»V dialogih je bilo že precej zapisanega, izziv je bil paziti na številke in datume, ki sem jih uporabljala.«

»Zgoščeni trenutki v bližnjih odnosih so odlično izhodišče za kratko radijsko igro, saj je radio intimen medij.«

»Ta zgodba je v celoti avtobiografska.«

»Z njimi je namreč Slovencu nastavil jedko ogledalo, ki velja za vse čase oziroma tudi potem, ko se je kot njihov literarni oče leta 1932 poslovil od tega sveta.«

»Sicer pa se Slovenec rad roga Butalcu, sam pa si le redko prizna, da je Butalec pravzaprav on sam.«

»Predvsem zato, ker mu še vedno kronično primanjkuje duhovitosti in posledično zdrave samokritičnosti.«

»Delala sem kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta me povabila med radijske režiserje. Začela sem se spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih sem začutila, da ima radio rada.«

»Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri.«

»Predanost radijski igri za otroke je nadgrajevala vsa leta svojega radiofonskega ustvarjanja in za svoje delo prejela vrsto nagrad na različnih srečanjih radijskih ustvarjalcev nekdanje Jugoslavije in tudi širše.«

»Očarala me je čudovita zračnost v mrki atmosferi.«

»Zanimali sta me brezpogojna ženska vdanost ljubljenemu moškemu...«

»Ta umetniški radijski program, narejen po novinarskih standardih, je izstopal s svojo sofisticirano uporabo zvoka.«

»Nekaj časa sem delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta me režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Začela sem se spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih sem začutila, da imam radio rada.«

»Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri.«

»Treba je poudariti, da razlikujemo dva pogleda, dvoje videnj radijske igre. Na eni strani gre za radijsko igro kot literarno zvrst in na drugi za pojmovanje radijske igre kot zvokovne umetnosti. To sta pravzaprav dve različni zvrsti radijske igre. Prepričana sem, da je treba gojiti obe zvrsti oziroma upoštevati tako eno kot drugo videnje. Vendar menim, da – tudi če je osnova za radijsko igro literatura, to je beseda, mora biti oblikovana tako, da se ravna po zakonitostih radijskega medija.«

»Pomembno se mi zdi spregovoriti o stvareh, ki se nas vseh neposredno ali posredno tičejo, še posebej, če jih pretežno dojemamo enoznačno ali površinsko.«

»Migracije pa so skupek zgodb posameznikov, ki imajo svoje razloge za odhod ali pa so v to prisiljeni, in svoje motive in cilje.«

»Začel sem v času socialističnega realizma, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in post-avantgarda.«

»Že dolgo sem bil igralec, v Mostah smo imeli igralsko družino. Kmalu po prvi vojni so me našli in me pripeljali na radio.«

»To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš.«

»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«