Ključna beseda: pričevanja

»Treba je bilo zmasirati celo telo, od mezinčka do temena na glavi. Večkrat je bil sam zraven nag, da bi mi bilo manj nerodno. In potem se je to nekako stopnjevalo, da je prišlo do tega, da je šel enkrat čez in do konca. Večkrat mi je dal za piti prej vino, da si še bolj sproščen. Ko se je vse to razvedelo oziroma ko smo prišli do tega, da nisem edina, ampak nas je kar precej, sem ugotovila, da je to javna tajna in da nihče nič ne naredi.«

»Gre za sistematičen napad nanj, na njegovo dediščino in njegove uspehe.«

»Na podlagi smešne publicitete, ki je bila namenjena Jeffreyju Epsteinu, sem zaprosil pravosodno ministrico Pam Bondi, naj objavi vsa ustrezna pričanja pred veliko poroto, če jih odobri sodišče. Ta prevara, ki jo izvajajo demokrati, se mora končati, takoj zdaj!«

»Celoten članek je lažen, zlonameren in obrekovalen.«

»Jeffa poznam že 15 let. Je izjemen človek. Z njim je zelo zabavno. Pravijo celo, da ima rad lepe ženske, tako kot jih imam rad jaz, in mnoge med njimi so mlajše.«

»To je bilo eno spontano veselje v Ljubljani.«

»Mislim, da je to zadnji trenutek, da imamo še žive priče.«

»V moji generaciji je bilo v izobraževanju za naš takratni okus poučevanja o narodnoosvobodilni borbi in drugi svetovni vojni preveč.«

»To je bilo vriskanje, žalost, jok in vse je bilo od sreče ob presenečenju, da je vendar že konec vojne.«

»Opažam, da si ljudje stvari pogosto predstavljajo črno-bele.«

»Verjamem, da mogoče komu kaj v dokumentarnem filmu ne bo všeč, ker je preveč zavezan eni resnici.«

»Angleži so gojili večjo simpatijo do četnikov, ker so jih šteli za rojalistično vojsko in svoje zaveznike.«

»Belo so dobili iz rjuh, rdečo iz raztrganih nacističnih zastav.«

»V njem bosta politologa Jovana Mihajlović Trbovc in Faris Kočan spomnila na ozadje genocida.«

»Vesti, ki niso zbudile vesti ponuja pretresljiv vpogled v novinarsko pokrivanje ene največjih človeških tragedij po drugi svetovni vojni.«

»Njegova podoba na naslovnici ameriške revije Time iz leta 1992 je postala simbol vojne v BiH.«

»Slovenija se bo tudi uradno poklonila spominu žrtvam srebreniškega zločina.«

»Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan.«

»Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi.«

»Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali.«

»Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti.«

»Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje.«

»Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti.«

»S Srebrenico so povezane naše duše, ona je naše bistvo, povsod v svetu, kjer koli smo. To vez poskušam privzgojiti tudi svojim otrokom.«

»Oprostite, samo … Pred padcem Srebrenice so ubili enajstmesečno deklico. Telesno ste tu, duševno pa tam. Ne vem. Ko sem tam, ne morem reči, da pozabim. Imam pa občutek, da so nekje tu, blizu. Podobe se mi vračajo, vživim se vanje. Tu najdem nekakšen mir.«

»Mojega mlajšega sina Edina so ubili 6. julija. Bil je četrtek, 11. julija pa je padla Srebrenica«

»Hvala bogu, da so na svetu dobri ljudje, ki to kaznujejo. Treba je kaznovati. Ne moremo se delati, da se to ni zgodilo. Zgodilo se je. Naj ve ves svet.«

»Poskrbeli smo za platformo, na kateri so se lahko svobodno in brez redakcijskih posegov izrazili ljudje, ki so doživeli bistvene vidike tistega časa.«

»Aktualna vlada je ta muzej ukinila, tako da tega doma za zdaj ni, bo pa gotovo prišel nazaj. Kar lahko naredimo, je, da vsaj ponudimo virtualni prostor.«

»Tiste generacije, ki so bile od vojne pa do zdaj oropane izobraževanja o tem delu naše zgodovine, bodo dobile vsaj neke nastavke.«