»Danes 42. svečko na svoji rojstnodnevni torti piham kot kratkolaska. Srečna, vesela in optimistična kratkolaska! Seveda bi bila bolj vesela, če bi bil razlog za ta moj nov izgled drugačen, a tudi bolezen je del življenja, tudi to je treba sprejeti in se z njo pogumno spopasti. Pravzaprav sem neizmerno hvaležna, da živimo v času, ki mi omogoča uspešno zdravljenje. Vsaka nova situacija, vsaka nova zgodba nas lahko veliko nauči in pripelje do novih spoznanj. Najlepše spoznanje v tej moji zgodbi pa je to, da je našim otrokom povsem vseeno, če smo dolgolase, kratkolase, brez las, velike, majhne, suhe, bolj okrogle, z več ali manj celulita ... Za njih smo najlepše točno takšne, kakršne smo. In ko mi moja sončka rečeta: 'Mami, lepa si, najlepša si', priznam, da se počutim kot miss sveta.«
»Po eni strani bi najrajši v trenutku, ko sem izvedela za diagnozo, vsemu svetu na glas povedala, kaj se dogaja, da bi vse ženske spodbudila k temu, da gredo na pregled. Po drugi strani pa to ne gre tako. Ne moreš v isti sekundi tega deliti. Niti ne veš, kaj bi povedal, za kaj točno gre. Treba je predelati svoja čustva in postaviti glavo na pravo mesto. Zato sem si rekla: Tanja, ustavi se, vse ob svojem času. Ves čas sem pa vedela, da bom to delila z ljudmi, saj se mi zdi, da je edino pravilno, da se o tem pogovarjamo na glas in odkrito, saj je tega res veliko.«
»Danes 42. svečko na svoji rojstnodnevni torti piham kot kratkolaska. Srečna, vesela in optimistična kratkolaska! Seveda bi bila bolj vesela, če bi bil razlog za ta moj nov izgled drugačen, a tudi bolezen je del življenja, tudi to je treba sprejeti in se z njo pogumno spopasti. Pravzaprav sem neizmerno hvaležna, da živimo v času, ki mi omogoča uspešno zdravljenje.«
»Pomeni prepoznavati nenadno nastalo motnjo govora, ko se nekdo ne more izražati, ne razume mogoče tudi vas kot sogovornika, nenadno oslabelost ali odrevenelost roke po navadi po polovici telesa roke in noge, povešenost obraza, takrat je, tako kot je v kratici Grom M minuta, treba odreagirati takoj.«
»Kar 63 odstotkov dijakov je označilo, da jim je najbolj všeč po sončenju zagorela polt. To nas je zaskrbelo, ker vemo, da bodo mladostniki naredili vse, da bodo dosegli, kar jim je všeč.«
»Brezbrižnost, podcenjevanje škodljivosti posledic spletnega nasilja, umikanje pogleda, molk ali nedejavnost, da ne prijavimo nasilja, ko ga zaznamo, omogočajo krepitev nasilja.«
»Premalo tudi fokusiramo, da so spolne prakse različne, premalo se o tem govori, premalo mlade tudi ozaveščamo, recimo tudi, kakšni so ti spolni odnosi, kakšna so tveganja.«
»Mislim, da bi se vsak pri sebi moral truditi za to, se malo bolj izobraževati, saj vemo, da je marsikatera bolezen zahrbtna. Če jo lahko tudi sami nekako odkrijemo, si prej pomagamo, zakaj pa ne.«
»Je malo prisotnega ne samo tega sramu, ampak mogoče tudi zadržka samega pred nekimi takšnimi stvarmi, joj, in pa še tega mišljenja mladostniškega, saj jaz pa sem še mlad, meni pa se to ne more zgoditi, nakar jih poučimo, da je rak na modih na primer rak mladih moških.«
»Stereotipno namreč po njegovih besedah velja, da si žrtve nasilje izmislijo, a se Mesec sprašuje, ali ni mogoče ravno nasprotno, da žrtve nasilje zamolčijo, ker jih obdajajo občutki sramu in krivde ali pa preprosto zato, ker so prepričane, da jim družba ne bi verjela.«
»Ni nujno, da so vsi starejši obravnavani kot ranljiva oziroma krhka skupina, smo jih pa dolžni, po enakih merilih kot vse druge družbene skupine, ozaveščati, preprečevati nasilje, ga zaznavati, obravnavati, prijavljati in evalvirati. Gre za nasilje vseh vrst različnih povzročiteljev.«
»Vsak od staršev se z diagnozo, zdravljenjem in tudi z izidom zdravljenja spopada drugače, po svoje. Na splošno pa bi lahko rekli, da je na začetku za vse diagnoza raka pri otroku velik šok. Sprašuješ se, kaj si naredil narobe, zakaj je zbolel ravno tvoj otrok ipd.«
»Večina staršev se relativno hitro pobere, ker niti nima izbire. Otrok namreč ob sebi v teh težkih trenutkih potrebuje močnega in pozitivno naravnanega starša.«
