»Presenečen sem bil, nagrado sem pa prejel z velikim veseljem, kajti Ježkova nagrada ni kar tako. To je najvišja nagrada, ki jo lahko človek dobi v Sloveniji na področju, na katerem delujem. In kaj naj rečem? Neizmerno in nepopisno vesel sem.«
»Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je pripisal nečaku tete Mare, in se z njimi poistovetile. Kot izšolani pedagog je znal prisluhniti otrokom in jim ponuditi 'drugačno šolo', veselo, nasmejano in vznemirljivo. A tudi odrasli so v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista, satirika. Njegove bodice so bile vselej blagohotne, z željo, da bi neumnosti prepoznali in jih odpravili, a nikoli žaljive in osebne – kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi spreminjal. Ima pa Tonija.«
