»Vsak nastop si poskušava vzeti kot neko igrišče. Če imaš na njem samo matrico, ti je dolgčas – potrebuješ žogo, igrala, nekaj, s čimer se lahko igraš in v najinem primeru so to inštrumenti in razni tehnični pripomočki.«
»To je zora tretjega tisočletja človeštva. Planet Zemlja, ki smo ga nekoč poznali kot naš dom, je zdaj le mrtva skala, ki lebdi v vesolju, uničena zaradi vojn, pandemij in vsega zla, ki so ga povzročili ljudje. Uničena je tudi Luna, ki je bila nekoč odskočna deska v širno vesolje, pozneje pa se je spremenila v zatočišče za zadnje preživele Zemljane. Zdaj ostanki človeštva tavajo po vesolju na enem samem vesoljskem plovilu, ki nosi nekaj maloštevilnih srečnežev, rešenih pred kataklizmo. Odpravljajo se na Mars, kjer naj bi nekoč že bilo življenje. Morda so izgubili svojo zgodovino in svoj planet, a dokler imajo kanček upanja in vodilno rdečo luč, ki jih vodi v temi, bodo pogumno šli tja, kamor ni šel še nihče – vse dokler je ljubezen še vedno živa.«
»Sam zelo rad prehajam med različnimi žanri, ko poslušam glasbo. Nisem zares še slišal albuma, ki prosto, neobremenjeno prehaja med žanri, pa se mi ga je zdelo smiselno narediti.«
»Meni album pomeni prehod, začetek novega obdobja. Prehod iz fanta v moškega, iz skrbnika do očeta. Začetek glasbene poti. Med kreacijo tega albuma sem se ogromno naučil.«
»Vsaj tri leta mineva, odkar sem napisal prvi komad za ta album. Ko smo glasbo s skupino nadgradili, sem ustvaril glasbeno-plesni spektakel Fusion Reactor.«
»Dolgo časa se je zdelo, da se iz njih nikoli ne bo prebudil, dokler ga splet dostopnosti in naključij ni iztrgal iz spomina ter skozi časovno zanko pripeljal na filma Tehnika ljudstvu in biografijo Električne sanje.«
»To ga je spodbodlo, da je začel snovati, povezovati analogna in digitalna vezja v male elektronske zvočne simfonije, v katere je vkomponiral nekaj njemu klasičnega vesoljskega futurizma – Spiral Galaxy, Alien, Space Cowboy – s človeškim obrazom – Human Age.«
