Ključna beseda: Slovenija

»Sama ni nikoli izključevala te možnosti.«

»To je suverena odločitev vsake države.«

»Tu ne gre zgolj za teoretično razpravo, vsaka zamuda pri zagotavljanju vojaške podpore pomeni posledice v resničnem življenju. Te posledice se merijo v človeških življenjih, škodi na infrastrukturi in ukrajinskih izgubah na bojišču.«

»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Ta tip oddaje je bilo nekaj, kar sem dolgo časa zagovarjal in postavljal, kot zahtevo do RTV-ja in države še bolj, kot aktivist znotraj bošnjaških kulturnih društev. Vedno je bil problem, kako z neko našo zgodbo, z nekim našim dogodkom, z nekimi našimi problemi priti v mainstream medije. Tako da s tega vidika je ta oddaja naredila ogromen preskok v smislu prepoznavnosti in vidnosti teh skupnosti v Sloveniji.«

»Od takrat je to moja najljubša sladica, čeprav imam sladkorno bolezen.«

»Tako je. Ampak včasih moramo obravnavati tudi te, če želimo, da se kaj spremeni.«

»Bili bi veseli dodatne finančne pomoči države, da bi vsebine kulturnih manjšin ustvarjali na še bolj poglobljen, sodoben način in jih približali mladim.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»Vemo, da imajo ljudje iz nekdanje Jugoslavije težave s pridobivanjem dovoljenj za delo in bivanje, jezikovnimi tečaji in podobno, z iskanjem stanovanja, primernega bivališča, šefi v službi, stanodajalci in drugimi. Ampak vsaka od nas novinark, da preživi, je nekje drugje redno zaposlena ali pa opravlja še druga prekarna dela.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»Kot poje skupina Zabranjeno pušenje: 'Kdo bo poslušal o tujem trpljenju?' ('Ko će slušat tuđu muku?')«

»Vsakič znova presenetijo z izbiro gosta. Mogoče si slišal zanj mogoče ne, ga pa spoznaš. Odlični ljudje – talentirani, nadarjeni, delovni. Slovenija ima izredne ljudi, ampak ima tudi prišleke, ki so se integrirali in so odlični.«

»Reforma pravil je ključna za to, da bo schengensko območje odpornejše proti zdajšnjim in prihodnjim krizam na zunanjih mejah EU-ja. Zagotavlja tudi, da lahko ljudje, ki živijo in potujejo v EU-ju, v celoti izkoristijo prednosti potovanj brez notranjih meja.«

»Ponovna uvedba mejnih kontrol bi morala ostati skrajni ukrep.«

»Ti ukrepi se morajo jasno razlikovati od sistemskih kontrol oseb na zunanjih mejah.«

»Zgodba romana je psihološka in geopolitična, v njej se prepletata resničnost in njena distopična projekcija. Glavni lik romana je dekle, ki išče svojo identiteto v disfunkcionalni družini ter identiteto svojega očeta – begunca, ki je bil zaradi turškega vdora na Ciper prisiljen zapustiti svoj dom, obenem pa ga je zaznamoval družinski spor, o katerem vztrajno molči in ki vse člane družine pogreza v odtujenost.«

»Stališče komisije je jasno. Ponovna uvedba nadzora mora ostati izredna, strogo časovno omejena in skrajni možni ukrep, če obstaja resna grožnja javni politiki ali notranji varnosti.«

»Izzivi, ki jih navajata članici, potrebujejo skupen odgovor. Zato komisija spodbuja tesen dialog z zadevnimi državami članicami, pri čemer je bil do zdaj dosežen dober napredek.«

»Naše diplomatske vezi, vzpostavljene pred več kot tremi desetletji, so se razvile v trdno partnerstvo, ki temelji na vzajemnem spoštovanju, skupnih vrednotah in skupnih ciljih.«

»Se je novo poglavje v odnosih med Slovenijo in Albanijo začelo že s februarskim odprtjem slovenskega častnega konzulata v Draču.«

»Moj oče je bil slep in gluh in kot tak zaprt v svoje telo. Ni mogel početi vsega tistega, kar je sicer bil navajen početi in je dajalo smisel njegovemu življenju. To je občutil kot veliko muko, nadlogo in trpljenje, zato si je želel to življenje končati.«

»Tukaj so potrebe državljanov, ki jih je strah morebitnega trpljenja pred smrtjo in ki želijo, da jim država omogoči zmanjšanje tega trpljenja.«

»Nasprotniki tega zakona skušajo prestrašiti ljudi pred tem zakonom in napovedujejo, kaj vse strašnega se bo zgodilo, če bo ta zakon sprejet. To je ta tako imenovana teorija spolzkega družbenega klanca, po kateri se bodo ob uvedbi možnosti asistiranega samomora in evtanazije vsi družinski člani povampirili in začeli pritiskati na vse navidezno odvečne, bolne, onemogle, socialno podrejene skupine, da se izločijo iz življenja in zaprosijo za prostovoljno končanje življenja.«

»Prav je, da se na to spomnimo vsakokrat, ko si kateri od politikov začne prilaščati zasluge za to narodno dejanje, za dejanje, kjer se nismo ločevali.«

»Osamosvojitev je bila narodno dejanje, pri čemer je pomembna ljubezen do svojega naroda. Če te ljubezni ne bi čutili, ne bi bilo referendumske odločitve, še manj zmage v osamosvojitveni vojni. Tega ne smemo nikoli pozabiti.«

»Želim si, da bi miru dali priložnost.«

»To bi bilo izrazito neprimerno.«

»Sodišče se ni opredeljevalo do tega, ali je arbitražna odločitev veljavna, ali pa do tega, kje je meja med Slovenijo in Hrvaško na morju.«

»Mogoče je bilo napačno pričakovanje, da je ESČP forum, ki bo dal arbitražni odločitvi neko dodatno veljavo, ali pa ji jo odrekel.«