»Iskreno, počutim se neverjetno privilegiranega, da sem lahko bil del odprave Apollo 11, da sem imel enega od treh sedežev. Mislim, v naši astronavtski pisarni so bili fantje, ki bi mi prerezali vrat od ušesa do ušesa, da bi dobili sedež. Sem dobil najboljšega? Ne. Sem bil zelo zadovoljen s tistim, ki sem ga dobil? Da! V meni ni nikakršne grenkobe ali nezadovoljstva. Zelo, zelo vesel sem.«

»Bil sem kot Nezemljan med astrofiziki!«

»Ne vem, kako sem izpadel pred svetom. A sam sebi sem se zdel kot fantek, ki se je igral na obali morja...«

»Že dolgo poslušam o vesolju. Zdaj sem dobil priložnost, da ga vidim od blizu, in sem jo pograbil. Kakšen čudež.«

»To je presenečenje, celo več, kot sem predlagal. To je dobra novica.«

»Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'«

»Navdušen sem, to je izjemen dan. Vrnitev kapsule na Zemljo je potekala gladko.«

»Ko sem prihajala v Slovenijo, sem si zadala ambiciozne cilje za dosego zvezd, niti v najbolj divjih sanjah pa si nisem predstavljala, da bom v vašo državo pripeljala košček Lune.«

»Ležim na svoji riti in zaklenil sem vrata.«