»Kakih 15 minut sem lahko zbran, pol ure moram pa ves čas nekaj govoriti, se šaliti, nekaj pripovedovati, biti … ne vem, še sam ne vem, kako naj to razložim. Hitro se razburim, pa se potem spet hitro pomirim. In potem se vsi čudijo, kako sem čez dve minuti spet v redu, ko sem se pred dvema minutama drl, pa tepel.«

»Okoli 60 odstotkov ljudi z ADHD-jem ima simptome še v odrasli dobi.«

»Nismo zanalašč taki, kakršni smo.«

»Te meje so posebnost, pri ADHD-ju ni omejitev. Tu ne pomaga, kazen ne pomaga, te stvari ne delujejo. Tukaj gre samo za strukturo, prisotnost in ves čas opozorila, besede, razumevanje, da je to neka motnja koncentracije, ki je on ne more regulirati.«

»Potenciali otrok z ADHD-jem so enaki kot pri drugih, pogosto se zaplete pri šoli. Šola je kot kalup, v katerega pa nekateri žal ne grejo. Potrebujejo samo malo spremembe tega kalupa, da lahko polno pokažejo svoj učni potencial.«

»Bila sem v zaporu.«

»Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: 'Slabiča.' Ampak midva bova ostala to, kar sva.«

»moja vloga v svetu je, da skačem v sredino ognja in se tam smejim«

»Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja.«