Zdaj govori sestra

»Mogoče kakšno prenosno polnilno napravo. Pogosto smo brez elektrike.«

»Najprej se moramo Sloveniji in njenim ljudem zahvaliti za vso pomoč, ki smo jo že prejeli. Nujna je bila. Naša vas ima 3500 prebivalcev, med nami pa je zdaj 1500 beguncev. Številni bivajo pri družinah, nekateri pa so nastanjeni v vrtcu. Večina se ob koncu vojne ne bo imela kam vrniti. Veliko jim pomeni, ko jim povemo, da v naši deželi številni molijo za mir in zanje. Za vso izkazano solidarnost smo neizmerno hvaležni.«

»Družine, ki so sprejele begunce, so že pred tem živele v revščini in nikakor ne zmorejo poskrbeti za nova lačna usta. Potrebujejo tudi oblačila in nujna zdravila.«

»Nekaj sumi – malce se šali z menoj in mi noče povedati, kje je, da se ne moremo preveč organizirati. Niso mu izdali, kako velik dogodek mu pripravljajo.«

»Preprosto ne vemo, kdo jo je ubil.«

»Nimam besed, da pojasnim, kaj čutim. To je bila nočna mora, prava nočna mora.«