Zdaj govori prebežnik

»Podsaharski prebežniki se vse bolj pritožujejo zaradi naraščajočega rasističnega nasilja v državi.«

»Včasih sem jokal. Včasih sem si želel, da bi bil mrtev (...) Zakaj so ljudje z nami ravnali kot s kriminalci in ne kot z brati?«

»Avstrijci so fini ljudje, a vendar kmečki narod. Habsburško dinastijo imajo kakšnih 500 let, Afganistanci pa smo imeli svojo pred 3000 leti, Iračani pred 4000.«

»Desetletni sin me ves čas sprašuje, kdaj bomo odšli?«

»Moja pot iz Irana do Slovenije je bila polna nevarnosti in izzivov.«

»Čez mejo so lahko prišli prve tri dni. Uspelo je tistim, ki so za to izvedeli med prvimi.«

»Spimo zunaj, zmrzujemo, nimamo dovolj hrane. To je nevarno.«

»Grška policija je rekla, da je Nemčija oprla meje, oni pa, da jih ne morejo ... Čakamo pač.«

»Že dva dni nimamo vode, ničesar nimamo, premalo hrane dobimo. Nimamo dobrega šotora, imamo alergije, a ni zdravnika. Vreme je hladno, nimamo čevljev, nimamo jaken.«

»Smo bolni, lačni in umiramo. Izpostavljeni smo različnim boleznim.«

»V tem trenutku nujno potrebujemo pomoč. Smo v slabem stanju.«

»V kratkem času je umrlo veliko ljudi. Tudi mi smo blizu smrti.«

»Mi smo žrtve, potrebujemo varno življenje in svoje pravice. Za nas je to črna zgodovina. Bojimo se, trpimo čustveno in psihološko.«