Zdaj govori paraplegik

»Prav ima me, da bi naslednjič, ko nekdo tako pristopi k meni, po navadi to delajo starejše gospe, rekel: Res je, gospa, prvih sedemindvajset let sem bil prav nesrečen in depresiven, potem pa sem si zlomil hrbtenico in odtlej sem nasmejan. Ni tako. Imaš tudi zagrenjene ljudi, ljudi, ki so slabe volje. Odvisno pač od tega, kakšen človek si. Ne glede na voziček.«

»Saj bo. Kako misliš saj bo? Saj je že. Jaz sem v redu, očitno ti nisi.«

»Mogoče mi gre ta opazka še najbolj na živce, da smo invalidi sončki, optimistični in nenehno nasmejani.«

»Meni osebno ni težko govoriti o svoji nesreči. Če bi že imel kakšen nasvet za vse druge, je to: vprašajte nas.«

»To je stereotip, ki me najbolj razjezi. Pogosto me prijatelji in znanci ali celo neznanci vprašajo, ali treniram košarko.«

»Sem bil dvojno zgrožen. Kot prvo nisem spoznal nikogar, ki bi mu spolni organi pri poškodbi hrbtenjače odpadli.«

»Mogoče je imeti otroke. Nekateri pari morajo na umetno oploditev, poznam pa tudi nekaj parov, ki imajo otroke in sta oba na vozičku.«