»Nobena retrospektiva slovenskega filma, ki je omejena na izbor, seveda ne more odgovoriti na vprašanje, kaj so glavne značilnosti in posebnosti slovenskega filma, naj gre za njegove zgodnje začetke, obdobje znotraj jugoslovanske kinematografije ali za obdobje po slovenski osamosvojitvi. Morda na to vprašanje skoraj lažje odgovorimo, če se vprašamo, kaj te značilnosti niso. Torej, kaj niso posebnosti slovenskega filma.«
»Nasprotno: slovenski film je predvsem panorama avtorskih poetik, za katere je značilno, da se ne odzivajo na trende, ampak iščejo svoj lastni tematski, estetski in avtorski izraz. To, po drugi strani, spet ne pomeni, da je slovenska kinematografija polna avtorjev s kontinuiranim in prepoznavnim filmskim obrazom; veliko več je režiserjev, ki iz filma v film iščejo in izumljajo nove filmske jezike in pristope.«
»Jugoslovanska kinematografija se je namreč na svetovni zemljevid suvereno vpisala predvsem zaradi slovitega 'črnega vala', ki je združeval avtorske poetike kritičnega prevrednotenja pojmovanja vizije 'socializma s človeškim obrazom' v dispozitivu igranega filma.«
