»84 glasov za resolucijo je malo. Malo za največji zločin, genocid. 19 glasov proti je veliko. 68 držav se je vzdržalo. To je preveč. 21 jih ni glasovalo. Tudi to je preveč. Od 193 držav jih 109 resolucije ni podprlo. Zanjo je bilo le 84 držav – in kakšen uspeh naj bi to bil?«
»Ne strinjam se z vsemi elementi te resolucije. Nekateri deli so pretenciozni. Na primer to, da se ne sme razpravljati o razsodbah sodišč. Kaj še! To ni dogma. Ampak tam se je zgodil strašen zločin, ki ga je sodišče poimenovalo genocid. Nobena definicija ne more spremeniti dejstva, da je tam skupina morilskih psihopatov ubila pet, šest ali sedem tisoč ljudi, moških vseh starosti, in tako bo ostalo.«
»Plenković je bil takrat srečen, ker se jih je rešil, zdaj pa so se vrnili kot koalicijski partner, s tem, da je jasno, da nihče od njih ni dovolj izkušen, da bi vodil državno politiko.«
»To je neke vrste priprava, da bo na primer jutri Plenković, boter korupcije na Hrvaškem, ko bo moral zapustiti Banske dvore, ko ga bodo po volji ljudstva deložirali, rekel, da ima odločbo ustavnega sodišča in da tega ne želi storiti.«
»Če se bo zgodilo, da bo enega človeka podprlo 76 poslancev, ki so dobili zaupanje državljanov, potem bi rad videl tisto ustavno sodišče, ki bo krojilo in odločalo, kdo lahko in kdo ne more voditi vlade.«