»Kljub napredku medicine ostaja dejstvo, da smo ljudje podvrženi staranju, bolezni in trpljenju, neizogibno pa tudi smrti. Ob tem se je treba zavedati, da je vse to del celote človeškega življenja.«
»Vsako dejanje, s katerim namerno končamo svoje življenje ali življenje drugega, pomeni popolno nasprotje tega, k čemur bi morali kot družba stremeti, k spoštovanju in skrbi za vsako človeško življenje. Tako z etičnega kot verskega vidika je takšno dejanje nedopustno, uvajanje možnosti samomora s pomočjo pa pomeni družbeno odpoved skrbi za najbolj ranljive.«
»Pozivamo vse, ki odločajo o tem, da zaščitimo človekovo življenje, da omogočimo ljudem dostojno smrt, predvsem pa, da se družba kot celota in tudi mi kot verske skupnosti poglobimo v to vprašanje, kako bi omogočili dostojnejšo smrt v smislu paliative.«
»Namesto hitrih rešitev v obliki navajanja na misel o samomoru, spodbujamo plemenito človeško predanost skrbi drug za drugega, zlasti pa za tiste, ki trpijo.«
»Tudi trpeči bolniki ob koncu življenja potrebujejo upanje. To ni več dolgoročno upanje, to so morda svetli trenutki, da bom preživel nekaj minut brez bolečin v pogovoru s svojimi najbližjimi. Jemljemo jim ga, ko začno razmišljati o prostovoljnem zaključku življenja.«
»Kot je v tej naši današnji skupni izjavi napisano, bi zakonsko uvajanje možnosti samomora pomenilo posredno spodbudo bolnikom h končanju lastnega življenja, kar je za nas nesprejemljivo, tako iz verskega kot etičnega prepričanja.«
»Se pravi, nedejavnost je tudi težava, neopravljanje dolžnosti je težava in zdaj iščemo poti, kako bi najprimerneje v naših okoliščinah v Sloveniji šli to pot naprej.«
»To je zelo resnična in težka težava, ki se pomembno dotika naše Cerkve. Zato je naloga komisije spremljati to pot, svetovati in graditi zmogljivosti v lokalni Cerkvi. V komisiji imamo globalni pogled in ga radi delimo z lokalno Cerkvijo.«
