»Če je glasba eno redkih preostalih zavetij prastare 'magije', ki ne polaga računov zgolj razumljenemu, potem Abraxas ni hipna 'abrakadabra', ki prelisiči čute le za nekaj sladkih zvočnih trenutkov, ampak se skozi umetniško širino ustvarjalca, bobnarja, čelista, instrumentalista in skladatelja udejanja kot spontano-premišljena alkimija dveh svetov, ki preko prostranih, a jasno definiranih zvočnih pokrajin dveh inštrumentov zapeljuje z zlatim rezom uravnoteženosti in kaosa, temperamenta in umerjenosti, eksplozivnosti in miline, svetlobe in teme.«
»Avtor jo opiše kot glasbeno delo, ki popelje iz drvečega, ponorelega sveta instant zabave in lažnih novic v prostrano pokrajino glasbenih (z)možnosti, nad katero se odpira presunljivo obzorje zvočne čistine.«
