Omemba: Kandil

»Upali smo, da bomo našli hišo ali njene ostanke, ali da bomo lahko iz nje kaj odnesli.«

»Besede ne morejo opisati obsega uničenja in trpljenja, ki smo ga doživeli. Histerično smo jokali ob pogledu na kri.«

»Ničesar več ni. Ne prenesem pogleda na to. Med ruševinami bom brskal, dokler ne najdem kakšnih oblek. Živel bom ob ruševinah svoje hiše, pa čeprav v šotoru.«

»Vse so samo ruševine. Še živali ne morejo živeti tu, kako naj ljudje.«

»Nisem mogel najti doma zaradi uničenja. Kje je moj dom?«

»Ni besed, s katerimi bi opisala bolečino v meni. Naši spomini, naše sanje, naše otroštvo tukaj, naša družina ... Ničesar ni več.«