»V zaklonišču je bilo v redu.«
»Sanjam o petju na velikem odru pred občinstvom.«
»Zelo bi bila vesela, če bi bila z mamo in očetom.«
»Vidimo te. Res, res te vidimo.«
»Vsi smo poslušali dekličino pesem, ki je prinesla žarek upanja.«
»Res rada poje. Poje od jutra do večera.«
»Ob sedmih zjutraj so začeli tuliti alarmi oz. sirene. Smo se pripravili, sicer ni bilo v našem okrožju. Oče je šel v inkomat, tako da mogoče bo šel celo na fronto, mogoče še jaz. Ne vem še točno, odvisno od situacije.«
»Smo se usedli v avto in šli. Po cesti so bili taki zastoji, kaj takega še nisem videl. In se že vozimo skozi. Bencina se lahko dobi samo 20 litrov na človeka. Velja polna mobilizacija. Se pravi, vsi, ki so stari od 18 do 60 let, morajo tja. V Kijevu – ravno od tamalega prijatelj razlaga, se streljajo, bombardirajo, tanki so že skoraj pri Kijevu.«
»V bistvu nismo mogli verjeti, nihče. Civilizirani ljudje se ne streljajo po mestih. Ne gredo okupirat druge države. Mislim, da se je 75 let nazaj nehalo s tem.«
»Smo pred eno najbolj varovanih skrivnosti v Sloveniji – zakloniščem, namenjenim za slovenski politični in državniški vrh, zgrajenim v 50. letih.«
»Pričakovanja, ugibanja, govorice so eno, to, kar smo videli, pa daleč od pričakovanj.«
»Imel sem se srečo, da sem se lahko pogovarjal z obema takrat še živečima vodilnima človekoma tega področja – varnostnim oficirjem Kocuvanom in Grumom.«
»Težava pa je bila, ker je v vasi živelo še 138 prebivalcev.«
»Danes je to kot lep muzej opreme iz prve polovice 50. let.«
»Za objekt so vedeli predsednik predsedstva Slovenije, predsednik skupščine in centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.«
»Ko sem s preiskovalno komisijo povojnih pobojev šel na srečanje z zaposlenimi v zaprtem območju, je bilo močno čutiti njihovo bolečino.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju