»Borci Prešernove, Vojkove in Gradnikove brigade ter štaba divizije smo se zbrali na dvorišču današnje Ete v Cerknem. Tam smo čakali. Vedeli smo, da se pripravlja nekaj pomembnega, a nihče ni vedel, kaj bo to. Nato je pred nas stopil komandant in povedal, da nas čaka častna sveta naloga, da prenesemo naše ranjence na Notranjsko. In smo krenili.«
»"Tokrat je zadnjič," sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. "Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil," sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?«
»"Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha."«
»Sem so prihajali interniranci iz vse Evrope, govorili so različne jezike, pripadali različnim kulturam in veroizpovedim. Marsikateri od njih je po vojni s hvaležnostjo pripovedoval o človečnosti in naklonjenosti domačinov. Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani.«
»Četudi se zgodovina ponavlja, o čemer priča tudi vojna v Ukrajini, nas to ne odvezuje naše dolžnosti, da se z vso močjo trudimo proti vsakršnim poskusom, ki napeljujejo v vojne, da obsodimo tudi vsakršno lahkotno govorjene o vojnah, da vseskozi opozarjamo, da je to neumno in nevarno, ter da takoj ustrezno reagiramo na nestrpnost, diskriminacijo in sovražni govor, kajti besede so močno orožje in spodbujanje k nasilju je nevarno in necivilizirano početje.«
»Narodnoosvobodilni boj je bil edini mednarodno priznani boj proti nacifašizmu. Primorska to ve, ker je trpela pod fašizmom, ko druga Evropa še ni vedela, kaj to je. Tukaj tudi ni bilo kakšne velike kolaboracije, tako da je to svetal vzgled.«
»Srčno upam, da nikoli več ne bomo doživeli takšnih morij, kot smo jih doživeli na naših tleh. Borkam in borcem ter vsem domoljubom, ki so žrtvovali svoja življenja, da imamo danes našo, lastno državo – njim smo dolžni večno hvalo in zahvalo.«
»Ti borci, ti ljudje so na sebi nosili osvoboditev in zgraditev naše domovine, to, kar zdaj imamo. Častiti deveti korpus in biti ponosni, da smo njegovi nasledniki, je nekaj zelo velikega.«