»Gre sicer za združbo močnih in profiliranih avtorjev. Zaznamujejo jih različne avtopoetike in tehnike ustvarjanja. To je sicer v duhu te novomeške kolonije, kjer gre za soočanje različnih avtorjev različnih generacij, in da se potem nekako pride do notranjega dialoga ter zanimive razstave.«
»Nedvomno je čas pandemije pripomogel k povečanju želje po kulturi. V tem zgodovinskem trenutku, ko smo bili milijoni fizično ločeni, je bila prav kultura tista, ki je povezovala, pomagala, nudila uteho, navdih in upanje. Prav tako se je izkazalo, da umetniškega dela noben virtualni surogat ne more nadomestiti. Ljudje pač hočemo otipati in s svojimi očmi videti, čutiti, doživeti originalna umetniška dela.«
»Ustvarjalec lahko izrazi tisto, kar čuti. Monošter je kraj, ki se nahaja na tromeji in povezuje različne narode. Tako tudi kolonija združuje ustvarjalce različnih narodov, generacij, slogov in načinov likovnega ustvarjanja. Tudi to ponovno dokazuje, da je umetnost tista, ki nas povezuje in ki vpliva na to, da obstajamo, da imamo lastno identiteto ter da je umetnost tista, ki ne pozna meja in ki govori univerzalni jezik.«
»Lahko povabimo največje, najuglednejše umetnike z vsega sveta, pa to ni porok za nastanek dragocenih del. Neprecenljive so namreč tiste umetnine, ki nastanejo v prijetnem, prijateljskem okolju in odražajo njegov ustvarjalni utrip.«
»Zdaj že uveljavljena mednarodna likovna kolonija je v vseh teh letih postala polnoletna, a se je kljub mladosti uveljavila v širšem prostoru. To potrjujejo umetniki, ki se radi vračajo in vsako leto prihajajo novi.«
