»Ugotovil sem, da nimam kaj početi. Navajen sem delati, rad hodim na delo. Rad sem vsak dan z ljudmi, uživam v družbi, prijateljstvu in vseh teh stvareh. In nenadoma sem bil za to prikrajšan. In pomislil sem, 'kaj naj naredim.'«
»Nikoli nisem imel namena napisati knjige. Toda ko sem nadaljeval s pisanjem, sem ugotovil, da mi to pravzaprav daje razlog za življenje, in šel sem spat z mislijo: 'Jutri bom pisal o tem … to me bo zabavalo.' In to je bilo rešilno, saj ne bi mogel iti čez to, ne da bi imel kaj početi.«
»Ne morem se pretvarjati, da zadnje leto ni imelo temačnih trenutkov. A te so premagali svetli. Zaradi njih sem bil hvaležen vsak dan, pa tudi neizmerno hvaležen za vse prijatelje. Samo vesel sem, da sem živ.«
»Veš, da je bolna, že samo to prizadene pacientko, običajno je v bolniškem staležu, že zaradi tega ima manj denarja. In ti ne veš, komu sploh lahko (genomski test, op. n.) predlagaš, namreč zelo boleče je, da to ti nekomu predlagaš, on pa nima denarja, da bi si ga privoščil.«
»To je le za posamezno podskupino bolnic, to ne pomeni za čisto vse. Ti testi niso bili preverjeni na drugih rakih, ampak izključno za podpopulacijo hormonsko odvisnih rakov.«
