»Skozi vse njeno življenje, od predšolskega obdobja, ko je bila v zelo revni družini in okolju vodnica močno slabovidnima oz slepima staršema, pa dobesedno do zadnjih ur življenja je bila skrb za druge, iskanje pomoči, spodbujanje, motiviranje in razdajanje vsem njena prioriteta, ki jo je od prvega do zadnjega dne opravljala prostovoljno, brez plačila.«
»Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar pa je Aniti Ogulin v znak hvaležnosti in spoštovanja za njeno življenjsko delo, predano prostovoljstvu in pomoči potrebnim ljudem, s katerim je neizbrisljivo zaznamovala slovensko družbo ter nas navdihovala v dobrodelnosti, solidarnosti in sočutju, maja letos podelila še državno odlikovanje zlati red za zasluge.«
»Danes se je od nas po težki bolezni za vedno poslovila naša draga Anita. Zapustila nam je neprecenljivo dediščino v obliki prepoznavne in zaupanja vredne humanitarne organizacije in srčno si želim, da bomo v sodelovanju še naprej zasledovali njeno poslanstvo, širili njene vrednote sočutja, spoštovanja in odgovornosti za šibkejše ter bili tu za otroke, mladostnike in družine v stiski.«
»Ne znam drugače živeti, ker od prvega zavedanja sebe živim tako. Ves čas sem skrbela za nekoga, kot otrok za odrasla starša (njen oče je bil slep, mati pa slabovidna, op. a.), tudi za druge odrasle slepe in slabovidne. Ta moja pot je šla ves čas tako, potem sem pomagala sošolcem, ves čas sem vpeta v podobne zgodbe. Mar mi je za človeka, ki ne zmore toliko. Večkrat rečem, da vsi, ki zmoremo, smo odgovorni do tistih, ki ne zmorejo, in jim moramo stati ob strani.«
»Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si snamemo masko dneva.«
»Zelo težko gledam vrstnike in mlajše od sebe, ki so že dve leti nazaj za svojega vzornika postavili nogometaša, ki je za svojo večerjo, nekaj pic in šampanjec odštel 37.000 evrov. V svetu, v katerem je 759 milijonov ljudi izstradanih in tri milijarde ljudi, ki živijo pod pragom revščine. To je recimo vsak šesti Prekmurec ali vsak osmi Slovenec.«
