Ključna beseda gledališče avtorja Ivana Djilas

»Menim, da ni nujno, da je angažiranost glasna in zelo vidna, ker imamo različne sposobnosti in različne izzive v življenju in ne moremo vsi enako dajati v določenem trenutku.«

»Sledim vodilu, da kadar koli lahko narediš nekaj za to, da bo svet boljši ali pa da bo nekomu bolje, si dolžen to storiti.«

»Ni treba, da je vedno javno, ni treba, da je vedno na cesti.«

»Da, danes imam prvič v življenju službo in prvič v življenju imam pisalno mizo in stol v neki pisarni.«

»Seveda družbeno odgovorna podjetja so prisotna tudi v sferi kulture, ampak resne, profesionalne kulturne institucije ne morejo preživeti zgolj od naključnih, dobrodelnih prispevkov.«

»Kljub temu, da že 25 let, odkar sem v Sloveniji, poslušam razprave o tem, ali je obstoječi model najboljši način upravljanja kulturnih ustanov, sem zelo srečna, da imamo še vedno institucije, ki jih financirajo mestne skupnosti in država.«

»Da, danes imam prvič v življenju službo in prvič v življenju imam pisalno mizo in stol v neki pisarni. Ne znam vam opisati občutkov ob tem.«

»Da, simbolno je to, da ni več drevesa, edina stvar, ki se vidi navzven pri prenovi Drame.«

»Propadajoča stavba je slabo dejstvo za mesto in za slovensko državo, saj gre vendarle za osrednje gledališče.«

»Morda vas plaši tudi misel na to, da izgubljate del osebne svobode in avtonomije?«

»To je zanimivo vprašanje. Takrat sem to doživela po eni strani kot osebno zavrnitev, bilo je boleče tudi, ker so se o meni širile različne neresnice.«

»Trdno verjamem v angažiranost in soodgovornost vsakogar od nas.«

»Moj pogled na angažiranost je malce širši in si pod tem pojmom ne predstavljam zgolj uličnih demonstracij.«

»Dušan Jovanović me je prepričal v to, sprehajala sva se v Trnovem ob Ljubljanici in me je vprašal, kako nameravam nadaljevati življenje.«

»Zanimivo je, da sem delala državne proslave, osrednjo Prešernovo proslavo vsakič, ko smo imeli desno vlado.«

»Sledim vodilu, da kadarkoli lahko narediš nekaj za to, da bo svet boljši ali pa da bo nekomu bolje, si dolžen to storiti.«

»Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»Hrup za odrom je predstava o ljubezni do gledališča.«

»Komedija je žanr, ki lahko pride najgloblje do srca in je tudi dobro orožje za današnji naporen čas.«

»Meni se je zdelo blazno duhovito, da se v tem trenutku, ko se mi selimo, dela komad o tem, kako gledališče samo sebe vidi.«

»Predstava je prejela dve nagradi: za animacijo so posebno nagrado žirije prejeli Brane Vižintin, Aja Kobe, Klara Kastelec in Blaž Celarec.«

»Mnogo hrupa za nič je komedija, kjer ni čiste linije ali ljubezenskega para, temveč je vse ena velika zmešnjava. Veliko parov se zbližuje in spet oddaljuje, v resnici pa gre v predstavi za naš napor, da se prepoznamo, zbližamo in uredimo svoja čustva.«

»To je politična zgodba, zapakirana kot pravljica.«

»Nenehno razmišljam o tem, da se bo enakopravnost moških in žensk zgodila, ko bomo dovolili enakemu številu neumnih žensk biti na vodilnih položajih, kot to zdaj dovoljujemo moškim.«

»In ne, ko bomo zahtevali, da so vse ženske superjunakinje. In te zgodbe so takšne. Ujele so žensko v trenutkih intime, takrat, ko je nihče ne vidi, ker niso vredni omembe.«

»Pisateljičine zgodbe govorijo o navadnih ljudeh, o stvareh, o katerih ne želimo govoriti.«

»Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest.«