»Odnos do ljudi z Downovim sindromom se spreminja v Sloveniji in v Srbiji, položaj pa še vedno ni zadovoljiv. Ljudje premalo vedo o Downovem sindromu. Imajo določene zavore, ne vedo, kako naj gledajo, kaj naj rečejo. Ti otroci še vedno niso sprejeti tako, kot si zaslužijo.«

»Še vedno malo boli.«

»Ljudje so v zadregi ali ga gledajo. Še danes, ko greva v trgovino ali ko gremo na potovanje, ko gremo v lokal, na koncert … ga gledajo. Ampak se zdaj niti več ne odzovemo na to. Na začetku, ko je bil Gregor še manjši, pa ko si videl ljudi, te poglede … malo boli. Vsaj mene je.«

»To pomeni, da jih je treba vključiti v redne oddelke vrtcev, treba jih je vključiti v večinske šole, najti moramo inkluzivne oblike zaposlitve in ustvariti razmere, da bodo lahko živeli samostojno. Praktično na nobenem od teh področij do zdaj ni narejenega veliko. Imamo ustrezno zakonodajo, nimamo pa tega realiziranega v praksi.«

»Otroci s tem sindromom ne morejo hoditi, nikoli ne bodo samostojni, težko se odvadijo plenic.«

»Mislim, da razumejo, kako velika zgodba je to. Ne samo za otroke in bolnike s sindromom CTNNB1, ampak da je to lahko zelo uspešna zgodba za Slovenijo.«

»Še vedno se pogosto misli, da so osebe z Downovim sindromom manj sposobne, kar sicer do neke mere drži, vendar če jim prilagodimo posamezne stvari, so povsem enakovredne nam.«

»Zato, da bodo lahko zdravniki ob naslednjem otroku rekli: 'Da, vaš otrok ima hudo bolezen, ampak imamo zanj zdravilo.'«

»Možne so manjše motnje pozornosti, spomina, zato bodo otroci spremljani s strani psihologov.«