»Kako do drugega še ne vedo.«

»Kako do drugega, še ne vedo.«

»Draga prestižna televizija, prosim, poiščite še kak drug način upodabljanja moške travme, kot da mi pokažete junakov spominski preblisk na čas v vojnih jarkih.«

»Kako daleč smo pripravljeni iti, da bi zavarovali stabilnost in ustaljenost svojega življenja?«

»Spomnim se, kako sem kot otrok gledal televizijo: če se je glavni junak znašel v nevarnosti, sem se tolažil, da je to lik, ki 'ne sme umreti', torej bo vse v redu.«

»Zagotovo bo velika večina ukrepov podaljšanih, ali bo dodan še kak ali bo kaka sprememba, tega v tem trenutku še ne vemo.«

»Voditelji so v zadregi, sploh ne vedo, kako bi na to reagirali.«

»V ospredje smo postavili zgodbo.«

»Točno vedo, kako nas najdejo. In prepričan sem, da v trenutku, ko se bodo res pripravljeni pogovarjati, da bomo lahko začeli ta pogovor.«