»Glede na to, da so moji poslanski kolegi tudi na evropski parket vneto nosili notranjepolitično prtljago, v Evropskem parlamentu nismo delovali kot reprezentanca, tudi ko se je to zdelo edino logično in razumljivo. Tak je bil primer arbitraže in Junckerjevega ignoriranja pravnega mnenja lastne strokovne službe, na kar se je del poslancev na mojo pobudo odzval s pismom šefu komisije, medtem ko je drug del poslancev podpis tega pisma zavrnil. V takih primerih smo se slovenski poslanci precej razlikovali od poslancev drugih držav, ki so se znali poenotiti, ko je šlo za pomembna vprašanja za njihovo državo. A če dobro pomislim, smo enkrat v zadnjih petih letih vendarle stopili skupaj. Povezale so nas čebele. Marljivim žuželkam, brez katerih bi bilo življenje na Zemlji usodno ogroženo, je torej uspelo povezati svet in – kar se zdi včasih mnogo težje – tudi slovensko politiko.«