»Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj čutim strah pred Teboj ...«

»Medtem ko govorimo, otroci, ženske in moški živijo v strahu.«

»Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven.«

»Ukrajinci so izčrpani, čutijo bolečino, jezo in strah.«

»Ruske sile so okupirana območja na jugu Ukrajine spremenile v brezno strahu in divjega brezpravja.«

»Meni, da ima pri tem podporo Pariza in Londona, Berlin pa da je v strahu pred ruskim odzivom zadržan.«

»Zakaj se delam, da sem odrasel in odgovoren ter pameten in da poznam odgovore, zakaj se pretvarjam, da me ni strah.«

»Bomo zaradi tega nehali verjeti v možnost trajnega miru? Ne. Otrokom ne smemo zapustiti sveta v nenehnem strahu pred vojno.«

»Seveda je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj so teroristi po storjenem zločinu poskušali oditi v Ukrajino? Kdo jih je tam čakal?«