»Dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …«